Airbeletrina, 8. april ― Saïd Khatibi je priznan alžirski pisatelj in novinar, rojen leta 1984 v Bou Saadi. Študiral je francosko književnost na Univerzi v Alžiru in kulturne študije na pariški Sorboni. Od leta 2006 je aktiven v kulturnem novinarstvu in objavlja kolumne v časopisu Al-Quds Al-Arabi. Od leta 2016 živi in dela v Sloveniji. Za roman Konec Sahare (Nehayat Al Sahra’a) so mu leta 2023 podelili prestižno nagrado Sheikh Zayed Book Award v kategoriji mladi avtor. Prejel je tudi nagrado Katara za arabski roman. Roman je v prevodu Barbare Skubic nedavno izšel pri založbi Litera, sočasno pa tudi pri francoski založbi Gallimard. Konec Sahare združuje elemente kriminalnega in družbenega romana – prav ta preplet žanrov odpira prostor za poglobljeno razpravo o nasilju, spominu, patriarhatu in vlogi žensk v sodobni alžirski družbi. Fotografija: Tara Kankaraš Roman Konec Sahare je preplet detektivke in družbenega romana. Zakaj vam je bilo pomembno združiti ta žanra? »Ne glede na to, kaj pišemo o Alžiriji, nasilje vedno pride v ospredje. Živeli smo zgodovino, zaznamovano z nasiljem, in to nasilje prenašamo iz generacije v generacijo. Izbira kriminalnega romana izhaja prav iz dejstva, da je nasilje vseprisotno v resničnem življenju. Nasilje je v Alžiriji prisotno tako verbalno kakor tudi fizično.« Kakšen pomen ima kriminalni roman v alžirski družbi – zakaj prav ta žanr omogoča razkrivanje tem, ki so sicer potisnjene v ozadje? Kako kriminalni roman kot »glas ulice« ali »glas ljudstva« prispeva k demokratizaciji družbe, ki se še vedno sooča z vprašanji oblasti, cenzure in kolektivnega spomina? »Kriminalni roman je v Alžiriji skoraj neobstoječ žanr. A kriminalni roman ne pomeni preprosto, ‘kdo je ubil koga’. Če bi bilo tako, bi ga lahko napisali na dveh straneh! Sodobni kriminalni roman je predvsem opazovanje človeške družbe, družbeno-politična kritika. Kriminalni roman je v Evropi in Ameriki doživel uspeh, ker tam obstajajo svoboščine. Pisatelj lahko opazuje, posta

Airbeletrina, 4. april ― Leopold I., eden najprepoznavnejših glasov rapa pri nas, ostaja zvest svojemu značilnemu slogu – premišljeni besedni igri, iskrenosti ter prepletanju humorja in resnejših tem. Srečala sva se, da bi se pogovorila o njegovem prihajajočem albumu Dober den in koncertu v Kinu Šiška, kjer bo predpremierno predstavil nove skladbe. Kljub uspehu ostaja večno skromen, dostopen in prijeten sogovorec, kar se je pokazalo tudi med najinim srečanjem. Dobila sva se v Mariboru na sončno popoldne – dva ponedeljka po prvotnem dogovoru. Intervju sva namreč dvakrat prestavila zaradi višje sile, a ko sva se končno srečala, se je izkazalo, da je bilo vredno počakati. Leopold I. navduši ne le s svojo bistrostjo in iskrivimi odgovori, temveč tudi z neverjetno sproščenostjo, zaradi katere se pogovor hitro prelevi v prijetno izmenjavo misli o glasbi, življenju in ustvarjalnosti. Leopold I.: »Pomembno se mi zdi, da se tisti, ki ustvarjamo v slovenskem jeziku, trudimo ohranjati svoj jezik pristen in prvinski, obenem pa se ne smemo bati neologizmov in izrazja, ki prihaja v jezik zaradi razvoja tehnologije in ne nazadnje medkulturne povezanosti.« (Fotografija: Marko Pigac) Kaj je bilo prvo, pisanje pesmi ali pisanje rap komadov? »Nastopanje. Če gremo čisto na začetek, v začetne razrede osnovne šole, je bilo mogoče to, da sem nastopal z neko pesmijo, mislim, da je bila Kili kili kili, jaka zaka, in so sošolci zaploskali. To je bilo to, moj prvi nastop, ki se ga spomnim. Zatem je prišlo poslušanje glasbe in oponašanje raperjev, nato pa pisanje tekstov in nastopanje. Šlo je z roko v roki, ne ločeno.« Obiskoval si tudi rap battle, ki so bili nekoč zelo popularni. So bili to čisti začetki ali si bil že suveren v tem, kar počneš? »To je bilo leta 2008/2009, nekaj let po tem, ko je bil zelo popularen film 8 Mile. Takrat sem bil star 17 ali 18 let in sem spoznal skupino Rap virus, s katero sem skupaj delal muziko. Naredili smo celo CD in začeli nastopati po Sloveniji, del naši