Knjižnica Slovenska Bistrica, 13. november ― V osrednji knjižnici smo gostili Andreja Vojeta, raziskovalca podvodnega sveta, ki je razkril lepote Rdečega morja v filmu Podvodno kraljestvo v deželi Faraonov. Andrej Voje je slovenski potapljač, podvodni fotograf in snemalec, ki že več kot trideset let raziskuje globine morja. V tem času je opravil več kot 1300 potopov, pri čemer je spoznaval čudeže vseh treh oceanov in morij šestih kontinentov. Kot je pripovedoval ob nedavnem obisku Knjižnice Josipa Vošnjaka v Slovenski Bistrici, se je njegova pot začela precej preprosto – s potapljanjem na dah in masko. Kot študent se je pridružil odpravi potapljačev na Kitajsko, kjer mu je bratranec podaril prvi fotoaparat za podvodno fotografiranje. Prav tam ga je srečanje s hobotnico popolnoma prevzelo in mu odprlo vrata v nov svet. Po vrnitvi domov je opravil potapljaški izpit, le pol leta kasneje pa se je že potapljal v turkiznih vodah Maldivov. Fotoaparat je sčasoma zamenjal s podvodno kamero, saj je želel še bolj ujeti gibanje, barvitost in tišino sveta pod morsko gladino, ki ga je popolnoma očaral. Tokrat je Andrej Voje našo knjižnico obiskal z namenom, da predstavi svoj film Podvodno kraljestvo v deželi Faraonov. Film je sestavljen iz več kot trideset ur podvodnih posnetkov, posnetih v Rdečem morju, med Arabskim polotokom in Afriko. Vlogo pripovedovalke in glavne junakinje je zaupal morski želvi, ki gledalca popelje v svoj skrivnostni in barviti svet. Film razkriva življenje ob koralnem grebenu – od jate pisanih rib, ki čez dan živahno drsijo med koralami, do tistih, ki se ponoči skrivajo pred plenilci. Predstavlja tudi občutljivo povezanost med različnimi morskimi bitji, ki sobivajo v popolni simbiozi. A to ravnovesje je vse bolj krhko. Človek s svojim poseganjem vse bolj ogroža svet, kjer sta nekoč vladali harmonija in mir. Bo ta čarobna povezanost še obstala, ali bo modrina morja postala le spomin na nekoč živeče podvodno kraljestvo? Po zaključku filma se je odprla debata, obiskovalci so imeli kar nekaj vpraš

Airbeletrina, 11. november ― Sa svojim „lancem šumovitih planina“ (doslovni prevod sa turskog), Balkan je smešten između Sredozemnog i Crnog mora te Panonske nizije. I nepokretan je ako ga, naravno, posmatramo iz ptičje perspektive ili sa visokog balkona. Ali kada ga pažljivo pogledamo kroz oči onih koji ga žive i stvaraju, on se otkriva kao mesto stalnog kretanja, pomeranja i neuhvatljivosti. Ponekad ga ima svuda. Ponekad nigde. Ponekad je Balkan samo ime koje drugi pripisuju. Sa Zoranom Predinom (1958), koji u njemu stvara svojim glasom i perom, proveravamo kako ovaj prostor izgleda kada se posmatra sa njegovog balkona, ili ga on sam modelira. (Fotografija: lični arhiv) Balkan je uvek negde drugde. Koliko vam je opipljiv: kako miriše, kakvog je ukusa, koje je boje, kako ga čujete, kako ga osećate …?  „Generacije koje su živele u vreme Jugoslavije doživele su događaje koji su im toliko obeležili život da su ostali sa njima do danas. Mi jednostavno tako funkcionišemo. Upoređujem ga sa vojnim rokom, što je dugo, zamormo iskušenje, puno neprijatnosti, ali posle trideset godina pamtimo samo smešne trenutke. Isto važi i za nostalgiju: loše zaboravljamo, dobro pamtimo i delimo sa drugima. Imali smo sreće što smo bili mladi osamdesetih godina. To vreme nas je drugačije obeležilo nego one koji su bili mladi šezdesetih godina. Živeli smo u izuzetno liberalnom periodu, bar više nego sedamdesetih i kasnije devedesetih godina. Došlo je do zatišja u kome su se dešavale mnoge neočekivane stvari. Zoran Predin: „Imali smo sreće što smo bili mladi osamdesetih godina. To vreme nas je drugačije obeležilo nego one koji su bili mladi šezdesetih godina. Živeli smo u izuzetno liberalnom periodu, bar više nego sedamdesetih i kasnije devedesetih godina.“ Kada se Slovenija otcepila od Jugoslavije i izbegla krvave ratove, kada smo nekako počeli da realizujemo našu viziju ‘druge Švajcarske’, ispostavilo se da smo se otcepili i od Balkana, ali onda smo ga – bar ja – pronašli u se