Nevidne eksistence

Nevidne eksistence

Airbeletrina, 7. januar ― Pomembna vstopna točka v kratkoprozno zbirko Zavladati vetru Mateje Gomboc je gotovo tematika osamljenosti samskih žensk, pogosteje srednjih let ali starejših, upokojenk, vdov, katerih življenja potekajo, ne da bi vanje (pogosto) posegalo karkoli od zunaj. Gomboc piše v nekoliko pustem, a izčiščenem jeziku, ki ga zaznamujejo krajše, klinično spisane povedi, polnost proze pa zagotavlja s spretnim meandriranjem med različnimi mikro-fokusi znotraj vsakega odstavka; odmerja prostor opisu okolja, pedantnih procesnosti vsakodnevnih akcij, telesne mimike svojih likinj, njihovih čustvovanj; njena proza nosi v sebi zavest o funkcijah vsakega gradnika pripovednega leposlovja; časa, prostora, dejanja oziroma dogajanja (notranjega in zunanjega), čustvene komponente zapisanega, atmosfere, medosebnih interakcij. Od tu, se zdi, izhaja občutek polnosti in umerjenosti kratkih zgodb Zavladati vetru, obenem pa je tukaj tudi najbrž ena njihovih večjih pasti. Čeprav si kratke zgodbe v zbirki prizadevajo za čim večjo uravnoteženost različnih pripovednih elementov, vseh ne ujamejo enako prepričljivo. Gomboc je sicer spretna v njihovem prepletanju, a nekateri večinoma umanjkajo – emocionalno so teksti precej pusti, emocije se gradijo predvsem iz opisa notranjih doživljanj tretjeosebno izpisanih literarnih junakinj, pozornost na detajle se zdi tako prignana do kraja, da nekako umanjka nekaj, kar bi iz tkiva besedila izstopilo in ga razgibalo, posledično pa trpi atmosferični vidik besedila. Atmosfera zgodb v zbirki Zavladati vetru je pretežno dokaj pusta, umerjena; celo pri redkejših prvoosebnih pripovedovalkah ali kadar so junakinje v stiku z drugimi, avtorica pogosto nekako povzema življenja in shematsko izrisuje situacije teh drugih, ki vstopajo v življenja njenih likinj, pa tudi življenja likinj samih. Atmosfera se še najbolj zgosti, kadar so likinje v kakšni zanje manj pričakovani interakciji ne le same s seboj, temveč tudi s svetom in drugimi ljudmi. Gomboc piše v nekoliko p
Dominik Milotić – prvi letošnji gost Josipinine knjigarne, 13. 1. ob 18.00

Dominik Milotić – prvi letošnji gost Josipinine knjigarne, 13. 1. ob 18.00

Društvo slovenskih pisateljev, 6. januar 13. 1. ob 18.00 v Josipinini knjigarni predstavljamo knjigo Mišelovka Dominika Milotića. Knjiga je izšla pri založbi Kulturni center Maribor. KRATEK POVZETEK Roman sestavlja šest delov in epilog. Osrednji lik je Alfred Stanovnik, ki poskuša osmisliti svoje življenje in napake skozi besedilo, ki ga je prejel v očetovi zapuščini in za katerega se mu zdi, da na skrivnosten način nagovarja celotno njegovo družino. Na zgodbo pa se navežejo še druge perspektive, glasovi njegove žene, vnuka in tretjeosebnega pripovedovalca, ki razrahljajo pripoved in postavijo pod vprašaj Alfredova dejanja in strahove. Dogajanje se od jasne zgodovinske in časovne umeščenosti in linearnega poteka spušča do moraste preganjavice, ki ob samoopazovanju in obujanju spominov vznika v likih. Kljub preskokom v času in prostoru, od mitološke zgodbe iz davne preteklosti in krvoločnih izbruhov Druge svetovne vojne do ohlapne sedanjosti, ki jo na preteklost veže zgolj še ohlajajoči se spomin, se dogajanje vedno znova pripne ne isto rdečo nit. Alfredove misli in slutnje nas tako po številnih ovinkih in prispodobah vodijo skozi njegove dejanske in namišljene bolečine, ki jih proti svoji volji predaja naslednjim rodovom. Vendarle pa upanje nikoli ne presahne in vsak nov naraščaj še naprej zagrizeno živi, v upanju, da bo naposled dosegel olajšanje – ali pa vsaj odvezo in nemoten prehod v svet pozabe. ODLOMEK Nato so v ožini, skozi katero se je odpiral vstop v zaliv, zagledali ladjo, ki je utrujeno drsela po težki gladini. Videti je bila precej večja od bark, ki so jih poznali, a se je s svojimi raztrganimi jadri premikala tako klavrno počasi, da jih je postopoma minila odrevenelost in je strah nadomestila zadržana radovednost. Vse je prešinilo isto olajšanje, da se morda vendarle še ni zgodilo tisto, česar so se bali. Več

Nedovršnik

Vrabec Anarhist, 5. januar ― Spet sem na pokopališču, kje pa. Izmenično opazujem obrise cipres, vsrkavam njihov dopadljiv vonj in gledam v nagrobnik, v katerega so vklesana imena deda Borisa, babice Frančiške, pradeda Andreja in...
še novic