Knjižnica Slovenska Bistrica, 23. januar ― Koraki, ki vodijo v zgodbe  Predstavitev pohodniških doživetij in navdiha za trilogijo Koraki V Knjižnici Oplotnica smo v četrtek, 22. januarja 2026, doživeli prijeten, topel in navdihujoč literarni večer v družbi priznane slovenske pisateljice in scenaristke Janje Vidmar, ki je za svoje bogato in raznoliko ustvarjanje prejela številne nagrade. V sproščenem pogovoru je obiskovalce hitro pritegnila s svojo neposrednostjo, iskrivostjo in izjemnim pripovedovalskim darom. Tokrat so njene zgodbe stopile izza knjižnih platnic in se preselile v resnični svet, na prašne poti, gorske steze in dolge pohodniške etape, kjer je nabirala navdih za svoja literarna dela. S svojim doživeto pripovedovanim pohodniškim utrinkom je ustvarila posebno vzdušje, v katerem so prisotni zlahka sledili njenim korakom in zgodbam. Osrednje mesto večera je pripadalo njeni trilogiji Koraki, vendar pogovor ni tekel neposredno o vsebini romanov. Pisateljica je zbranim raje približala svoje osebne pohodniške izkušnje, iz katerih so potopisni romani zrasli. Popeljala nas je po francoskem Caminu, ki je navdihnil roman Niti koraka več, po Apeninih in Apuanskih Alpah, kjer se odvija delo V koraku z volkom, ter na Kreto, ki je postala osnova za zadnjo knjigo trilogije, Koraki dvojine. Slikovito in iskreno je pripovedovala o izzivih na poti, o telesnih naporih, notranjih bojih ter ovirah, ki jih je morala premagovati – in prav zato ji je bilo še toliko bolj zanimivo prisluhniti. Ob koncu večera je razkrila tudi nekaj svojih prihodnjih želja in načrtov. Zelo jo privlači raziskovanje Islandije, države, ki jo fascinira s svojo nenavadnostjo in mrakobnostjo. Prav tam vidi navdih za morebiten knjižni triler. Že poleti pa jo, kot pravi, najverjetneje čaka nov velik izziv – vzpon na Triglav. Kdo ve, morda bo tudi ta pot nekoč našla svoje mesto v novi zgodbi, ki jo bomo bralci z veseljem vzeli v roke. Doroteja Fric

Airbeletrina, 23. januar ― Lekcije iz kemije Čustveno bitje sem Pišem sebi Svetišča narave Tišina v času hrupa Sem Monika in to je pet knjižnih naslovov, ki me opišejo. Obožujem knjige in branje, a težko določim obletnico te velike ljubezni, saj traja že od nekdaj. Knjige so bile in so še vedno moje zatočišče, moje prijateljice, najljubši vonj in priložnost za potešitev neskončne radovednosti. Že kot majhna deklica sem iz knjižnice domov vlekla polne torbe slikanic, kar je nekoč pripeljalo tudi do neslavnega padca po stopnicah: nahrbtnik, poln knjig, je bil pretežak in me je dobesedno pokopal pod sabo. Kar malce simbolično. V veliki meri je za moje veselje do knjig odgovorna moja mama, za kar sem ji neskončno hvaležna. Tudi ona je iz knjižnice nosila kupe knjig in me s svojim zgledom navdihovala. Enako danes skušam početi tudi sama za svojo hčerko. Fotografija: Tina Ozebek Odraščala sem v času največje popularnosti Harryja Potterja, ko smo milenijci knjige še čakali skupaj, o njih razpravljali na šolskih hodnikih in z navdušenjem obračali strani. V mozaik knjigoljubstva je nato vstopila še moja soseda, s katero sva v osnovni šoli postali veliki prijateljici, v veliki meri pa naju je družila prav ljubezen do knjig in skupni obiski lokalne knjižnice. Verjamem, da je prav ona odigrala pomembno vlogo pri tem, da sem tudi v najstniška leta zakorakala kot knjižni molj in da sem to še danes. Nikoli nisem bila sama s knjigami, vedno sem imela nekoga, s katerim sem jih lahko delila. Knjige so bile in so še vedno moje zatočišče, moje prijateljice, najljubši vonj in priložnost za potešitev neskončne radovednosti. Nato je prišlo obdobje družbenih omrežij in Instagrama in leta 2019 sem začutila, da si želim v tem kotičku interneta ustvariti prostor, ki bo navdihoval in spodbujal tudi druge k branju, ki je v moji okolici vse bolj izumiralo. Tako je nastal knjižni profil @vonjpoknjigah. Kar naenkrat sem imela veliko različnih sogovornic in sogovornikov o svoji najljub

Airbeletrina, 21. januar ― Premišljevanje o tretji pesniški zbirki Radmile Petrović (1996) velja začeti z zunajbesedilno okoliščino; v izvirniku je knjiga izšla leta 2020 in bila v Srbiji do danes prodana v več kot 12.000 izvodih. O podobnem uspehu zbirke, čeprav v manjši nakladi, lahko govorimo tudi pri nas; v slovenščini smo jo v prevodu Natalije Milovanović dobili lansko leto, a je že nekaj časa razprodana. Zbirka hitro prečka tudi jezikovne meje, prevedena je bila med drugim v nemščino, poljščino, makedonščino, madžarščino … Vsekakor nezanemarljivi in za poezijo presenetljivi podatki, ki budijo radovednost – s čim je knjiga prepričala tako široko bralstvo, saj strokovne nagrade, ki jih je bila pesnica sicer deležna že na začetku ustvarjalne poti, ne zagotavljajo nujno tudi dobre splošne recepcije. Mama ve, kaj se dogaja v mestih po pesniškem pristopu sodi med interpretativno dostopnejšo poezijo, temelji namreč na razpoznavnem, jasno artikuliranem lirskem jazu in neposredni izpovednosti. Ne gre ji za zamegljevanje, temveč si prizadeva čim bolj natančno, živo poimenovati prav tisto, kar je v družbi (pre)dolgo zamolčano. Poezija torej, ki si je že v izhodišču zadala detabuizacijsko nalogo. Ne gre ji za zamegljevanje, temveč si prizadeva čim bolj natančno, živo poimenovati prav tisto, kar je v družbi (pre)dolgo zamolčano. Eno takih tradicionalno prepovedanih področij so nedvomno spolne vloge oziroma spolna usmeritev, še posebej, če ni heteronormativna in v strogih patriarhalnih okvirih. In Radmila Petrović se v svoji poeziji loteva prav slednjih – z orisovanjem usod žensk in moških iz lastnega primarnega ruralnega okolja neusmiljeno prevprašuje tradicionalne norme, standarde, pravila bivanja. Pesnica poudarja, da je zbirko napisala, ker si je sama v najstniških letih želela brati nekaj takega. Knjigo, v katerih bi se lahko istovetila z dekletom, ki se kljub naprezanju ne more prilagoditi heteronormativnim kalupom okolja in, ko dokončno odkrije svojo lezbično željo, ne kloni