Airbeletrina,
17. julij
―
Nataša Živković, vsestranska umetnica, ki deluje kot performerka, avtorica, plesalka in pedagoginja, je v začetku maja v sklopu Praznika TRANSformacij (Zavod Maska in Mesto žensk) izvedla najbrž zadnjo izvedbo kultne predstave Sine, kar obeležuje tudi ta intervju. Svojevrstno pot v sodobnem plesu je oblikovala skozi sodelovanja s priznanimi koreografinjami, kot so Maja Delak, Mateja Bučar in Mala Kline itd., intenzivno pa se udejstvuje tudi na gledališki sceni, tako v neodvisni produkciji kot na institucionalnih odrih. V svojem bogatem žanrskem ustvarjanju oder razume kot radikalno prizorišče, ki nosi močan potencial za osebno ter družbeno transformacijo in emancipacijo.
Foto: Osebni arhiv
Nataša, tik po majski izvedbi Sineta ste izrazili izjemno navdušenje nad slovenskim prevodom knjige Testo džanki avtorja Paula B. Preciada in omenili, da se močno najdete v njegovem citatu »Nasilje me je vzpostavilo«. Naj to misel uporabiva kot izhodišče za v vašem delu ves čas prisotno preizpraševanje patriarhata: v kolikšni meri je ravno družbeno, sistemsko ali celo ponotranjeno nasilje tisto, ki formira vaše performersko telo in umetniški izraz?
Gledališče, performans, ples – to so eni izmed ključnih načinov, kako se izražam. To so moji ventili, pa tudi orodja, ki mi omogočajo, da o svetu, ki me obkroža, dam neko izjavo, sporočilo. Če izhajam iz popolnoma bazične, osebne ravni: menim, da se kot subjekti zelo močno vzpostavljamo skozi upor. Vsi vemo, da psihoanalitična teorija pravi: »Ubij očeta.« O tem bi se dalo razpravljati, ampak skozi upor in nasprotovanje si med odraščanjem gradimo identiteto. Gradi se tudi naša pozornost do različnih vrst represij, ki nas obdajajo. Te omejitve in opresije lahko najdemo v družini kot prvi, izvorni celici življenjskega ekosistema, v katerega smo rojeni, nato pa še v vseh vzgojnih sistemih, ki marsikdaj uporabljajo problematične disciplinatorne prakse, ki naj bi vzgajale v dostojnost človeškega bitja.
Zdaj bom zel
