ARS Jezikovni pogovori, 8. april 2020 ― Pogovor s tolmačkami slovenskega znakovnega jezika Tanjo Giuliatti Davinić, Mojco Korenjak in Sabino Pokovec Tisti, ki zadnje tedne, zaznamovane s pandemijo novega koronavirusa, spremljamo vladne tiskovne konference, jih na videz že dobro poznamo. Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik je namreč skupaj z Uradom vlade za komuniciranje poskrbel za to, da je gluhim omogočeno sprotno spremljanje novinarskih konferenc. Naše gostje – na daljavo – so tolmačke slovenskega znakovnega jezika, ki dnevno gluhim posredujejo najpomembnejše novice; po njihovi zalugi lahko gluhi v svojem jeziku neposredno spremljajo novinarske konference ali izjave za javnost vlade in drugih služb; tudi sicer so v slovenski znakovni jezik tolmačene številne informativne in nekatere druge oddaje na nacionalni televiziji. Moje sogovornice so tolmačke slovenskega znakovnega jezika Tanja Giuliatti Davinić, Mojca Korenjak in Sabina Pokovec. Pa začnimo pri osnovah: ste tolmačke slovenskega znakovnega jezika; ali to pomeni, da univerzalnega znakovnega jezika ni in da ima vsaka jezikovna skupina svoj znakovni jezik? Sabina Pokovec: Tako je. Po svetu ne obstaja mednarodni znakovni jezik, obstajajo samo mednarodne kretnje, kar zadošča za neko osnovno sporazumevanje. Za kakšno bolj strokovno komunikacijo pa znanje slovenskega znakovnega jezika ne bi zadoščalo. Ampak ker je znakovni jezik živ jezik in se zato ves čas spreminja, se je mogoče potem tudi priučiti tega jezika. Vsaka jezikovna skupina ima svoj jezik. Da bi po vsem svetu enako kretali, tega ni. Se pravi, če bi Italijan, ki ne sliši, spremljal vaše tolmačenje, bi razumel del, nič? Mojca Korenjak: Pri bližnjih državah lahko najdemo neke vzporednice, saj se je znakovni jezik širil po Evropi. Določene kretnje bi razumel, ampak smiselno pa vsega skupaj ne bi mogel povezati. Vsaj ne z našim tolmačenjem. Znakovni jezik niso samo kretnje; to je celota vsega: mimike, telesne govorice, kretenj, artikulacije. Ko vas gledamo pri tolm

ARS Oder, 8. april 2020 ― V knjižnici MGL je izšla druga izdaja Prostorov igre Mete Hočevar. V Prostorih igre je Meta Hočevar »spremenila generacije gledališčnikov in arhitektov, vseh, ki se z zadostno resnostjo ukvarjajo s prostori igre in vsakdana. Tako ne pretiravamo, če izjavimo, da so prostori igre Mete Hočevar spremenili zgodovino in fenomene slovenskega, jugoslovanskega in tudi evropskega gledališča.« Takole je v izčrpni študiji k drugi dopolnjeni izdaji Prostorov igre zapisal dramaturg in gledališki teoretik Tomaž Toporišič. Spremljajte pogovor z Meto Hočevar, ki ga je za Oder, oddajo o sočasnem gledališču, leta 2016 posnela Petra Tanko. Vabljeni k poslušanju.

ARS Ars humana, 7. april 2020 ― Tako razmišlja arhitekt in pisec Miloš Kosec, ki pravi tudi, da je javni prostor lakmusov papir delovanja neke družbe Center mesta je v teh dneh sameval, parkovne in rekreacijske površine so bile polno zasedene, od vsepovsod po svetu so k nam prihajale podobe izpraznjenih turističnih prizorišč. Javni prostor narekuje, kako živimo in se obnašamo, kako se socializiramo in celo kako protestiramo. Kljub temu, da se ukrepi sedaj počasi sproščajo in se vračamo v javni prostor, pa je epidemija spremenila naš pogled nanj. Umetniški in raziskovalni kolektiv Nonument Group je 25. aprila povabil na samoosamitveni sprehod po Ljubljani. Pripravili so avdiovodič, s katerim se sprehodimo čez spremenjeno mesto in ob katerem razmišljamo tudi o problemih mestnega centra, kot jih je izpostavila epidemija. Po Ljubljani nas vodi arhitekt in pisec Miloš Kosec, ki ga je Iza Pevec tedaj povabila k pogovoru o spremenjeni vlogi in doživljanju javnega prostora.

ARS Kulturna panorama, 5. april 2020 ― Številni posamezniki in organizacije že opozorili na krivične pogoje za pridobitev temeljnega dohodka v "korona obdobju" Na začetku predstavljamo izplen naše raziskave o možnostih dejanskega izplačila temeljnega dohodka v predlaganih vladnih ukrepih za približno 3 tisoč samozaposlenih v kulturi. S prve roke boste slišali, kako bo z zagonom spletne platforme slovenski ICOMOS obeležil “mednarodni dan spomenikov in spomeniških območij“. Na ZRC SAZU so pravkar zagnali „Vsakdanjik“, spletni dnevnik spominov na epidemijo, skupina fotografov pa na ljubljanski Trubarjevi cesti v projektu “fotogank” na zidove hiš projicira lastne stvaritve. Ljubljanska Drama je za ranljive skupine ponudila novo spletno ponudbo “Drama bere“, vodja JSKD pa bo povzel prilagoditve dejavnosti ljubiteljske kulture v tem obdobju. Pred koncem pa še o novem ciklu literarnih oddaj na našem programu „Dekameron C19“.

ARS Naši umetniki pred mikrofonom, 5. april 2020 ― Z umetnico smo se pogovarjali tudi o njeni razstavi Zunaj kroga, ki bi morala biti na ogled v razstavišču Monfort “Odločna, impulzivna ter duhovita grafična risba Zore Stančič je vnesla v strogi in obvladani slog ljubljanske grafične šole novo figuralno sproščenost – močni in gosti obrisi, figure v očitno vsakdanjem svetu in pozneje prevod tega razvidnega sveta v navidezne abstrakcije, vse to je razodelo njeno vztrajno in agilno umetniško osebnost.” Tako je že pred časom njeno ustvarjanje opisal Tomaž Brejc. Zoro Stančič še vedno poznamo predvsem kot grafičarko, toda hkrati kot umetnico, ki se z grafiko nenehno poigrava in jo spaja z drugimi mediji. Povečuje jo, obdeluje ob pomoči računalniških programov, za osnovo uporablja fotografije, na razstavi Zunaj kroga pa so se grafike prelevile v animacijo, ki z glasbo, besedilom in postavitvijo kamnov zapolnjuje obsežne prostore razstavišča Monfort v Portorožu. Tam je namreč umetnica, tik preden so se zaradi epidemije zaprli muzeji in galerije, postavila razstavo, ki se tematsko naslanja na motiv Lepe Vide. Odprtje bi moralo biti teden pozneje, pa ga seveda ni bilo.