Radio Študent, 22. maj 2016 ― Soundway Records, 2016    Fumaça Preta imajo poseben talent razfukavanja! Prvič so ga javnosti razkrili leta 2014, ko je pri založbi Soundway izšel njihov debitantski istoimenski album. Z drugo dolgometražno izdajo, ki je letos aprila izšla pri isti založbi, pa dokazujejo, da so svojo ljubezen do, lahko bi temu rekli “kohezivnega kaosa”, še poglobili. Band Fumaça Preta sestavljajo iz Amsterdama delujoči portugalsko-venezuelski vokalist in tolkalec Alex Figuera, James Porch na basu ter Stuart Carter z moogom in orglami. Album Impuros Fanaticos oziroma nečisti fanatiki je nastajal v zapuščeni tovarni nekje sredi Španije, pa med vudu obredi na venezuelsko-brazilski meji in v opuščeni vojaški bazi na Češkem. Rezultat je osem v portugalščini in španščini petih skladb. Na albumu slišimo psihedelijo, surf, free jazz, heavy metal, fado in vse možne tolkalske ritme Črnega Atlantika. Češnjo na vrhu torte predstavljajo še raznorazni zvočni izleti, ki smo jih sicer vajeni iz glasbenih kulis slabih grozljivk, na tem albumu pa zvenijo prav odlično. Sicer pa je v glasbi s plošče zaznati še močan vpliv brazilskega glasbeno-poetsko-gledališkega gibanja tropicalia in mnoge zappoidne Black Sabbath momente. Fumaça Preta album otvorijo z Impuros Fanaticos, ki služi kot mehak pristanek v džungli, v kateri se znajdemo z drugim komadom Baldoñero, na katerem slišimo s psihedelijo podmazano mešanico free jazza in metalskih kitarskih rifov. Komad Ressaca da Glória nato že jasno nakaže, kolikšen je vokalni razpon Alexa Figuere. Fadovskemu Morrer de Amor sledi komad La Trampa, evforičen dvoboj mooga in kitare, katerega ritem narekujejo funana bobni. La Trampa, ki je tudi na našem radiu že bil RŠ hit, je bil kot singel izdan že leta 2015. Žalostni mehkobi komada Migajas sledijo še metalizirana 70-ta z Décimo Andar. Album pa se zaključi s komadom A Serpente, ki v dobrih sedmih minutah na zelo intenziven način povzame raznolikost zvočne krajine celotne izdaje. Besedilno se

Radio Študent, 22. maj 2016 ― Error Broadcast, 2016   Kljub nekajletnemu oddihu od večjih solističnih izdaj milanski zvočni mojster in bivši kitarist Giuseppe Ielasi očitno ne zabušava. Lani smo ga na primer lahko slišali v ponovnem sodelovanju z Nicolo Rattijem v sklopu nove izdaje dua Bellows, malo prej še v razširitvi dua Labfield na trio, vmes pa se je motal tudi po naših koncertnih prizoriščih ter se seveda sukal po valovih Radia Študent. V današnji Tolpi Bumov dokumentiramo njegovo najnovejšo vrnitev v studio, tokrat prvič pod psevdonimom – Inventing Masks. Sprememba utečene navade je redkokdaj naključna, tudi če gre za tako banalno reč, kot je sprememba imena na naslovnici. Kot pove Ielasi sam, je želel s posvojitvijo nadimka postaviti ločnico med svojo serijo plošč Stunt in ostalim drugačnim materialom. V primeru serije Stunt gre namreč za niz štirih kratkih EP-jev, pri katerih je posebna pozornost namenjena raziskovanju ritmike, hkrati pa nista zanemarjena niti koncepta ambientalnosti in zvočnih tekstur, ki sta prisotna tekom celotnega Ielasijevega opusa. Inventing Masks lahko torej jemljemo kot nadaljevanje ali pa, še bolje, kot povzetek omenjene rdeče niti, ki svoje predhodnike bodisi nadgrajuje ali redči; gladko pa jih poseka v dostopnosti poslušalstvu, in to brez žrtvovanja kompleksnosti. Relativno kratek album Inventing Masks sestavlja šest večslojnih zvočnih skulptur, ki svoja ogrodja črpajo iz eklektičnega nabora ritmov. Celotna zadeva se seveda spretno izmika žanrski oznaki, a v večplastnosti vsakega posameznega segmenta ni težko prepoznati množice različnih vplivov. Velika večina teh izhaja iz Ielasijeve dolgoletne fascinacije nad tako imenovano črnsko glasbo – od starodavnih afriških plemenskih poliritmij prek jazzovskih shufflov in funkovske zamaknjenosti do modernejših štiri-štiri čikaških house ekskurzij. V smislu povezovanja omenjenih stilov je morda še najbližja groba oznaka, ki bi jo lahko lepili na pričujoči album, kar ’hip-hop’, a pomembno je omeniti,