Radio Študent,
19. maj 2016
―
Mello Music Goup, 20
16
Marca smo ljubitelji izdaj založbe Mello Music še prežvekovali ploščo Time & Materials, ki sta jo pozno jeseni pod imenom Cavanaugh izdala Serengeti in Open Mike Eagle. Zato smo, ko je slednji v omenjenem mesecu skupaj z londonskim producentom Paulom Whitom povil še en izdelek, morali zajeti sapo in z razmisleki o njej počakati nekaj mesecev. Takrat je bilo vsega skupaj preprosto preveč in še sedaj se zdi, da bi ob poslušanju plošče, ki jo predstavljamo v današnji Tolpi, precej bolj uživali čez pol leta. Čeprav tako mišljenje na prvi pogled spada v tipičen kritiški larpurlartizem, si po drugi strani ni tako zelo težko predstavljati, da tudi pri konzumiranju glasbe pride do situacije, ko je neke dobre stvari preveč.
Open Mike Eagle pač dela glasbo, ki ni za mimogredoče poslušanje, zato je riziko prenasičenosti toliko večji kot pri izvajalcih, ki jim ne zamerimo, če nas s svojo glasbo preplavljajo bolj frekventno. Hkrati so njegovi teksti tako vsebinsko bogati, da v velikih količinah razredčijo vpliv tistih enovrstičnic, ki bi drugače izrazito izstopale. No, pa naj na tem mestu vseeno stojita zaključek tega argumenta in izjava, da je bilo to pikolovstvo potrebno predvsem zaradi dejstva, da gre za bolj ali manj edino pomanjkljivost plošče.
Mike je namreč pameten tip, zato se je spajdašil s producentom, ki je zvok plošče oddaljil od prejšnjih in vsemu skupaj vseeno vbrizgal kar nekaj svežine. Whitova produkcija je večinoma organska, funky in soulovska, na prvi posluh celo preveč za Eaglovo nepopustljivo rimanje. Najprej se zazdi, da bi beati potrebovali Homeboya Sandmana, s katerim je White že sodeloval, a je potem hitro jasno, da ima lahko tudi Mike dovolj ležeren flow, če podlaga to od njega zahteva, in da ima v bistvu nadvse primerno barvo glasu za Whitove tople instrumentale. Kontrast med lahkotno zvočno podobo ter asociativnimi, eksistencialističnimi in mestoma celo nadrealističnimi besedili v poslušalsko izkušnjo vnese ne
