Radio Študent, 22. julij 2016 ―   1. Odprava zelenega zmaja – Naslovna skladba tv serije 2. Pasji kartel - Poletna 3. Kdo je kapitan? – Bratovščina sinjega galeba 4. Bratovščina Sinjega galeba – Naslovna skladba iz TV serije 5. Sinji  galeb je vaš – Baratovščina Sinjega galeba 6. Seid Memić Vajta – Mornareva pesma 7. Toma Bebić - Nevera 8. Borba protiv kapitalizma – Naše malo misto 9. Boris Dvornik –  Naše malo misto – Naslovna skladba TV serije 10. Nije bio moj auto – naše malo misto 11. Marko Novosel – U nedilju Ane mali motorin 12. Piaggio ciao – zvočni efekt 13. Beti Jurković - Ljuljačka 14. Jana Kocianova – Leto v nas – češki cover Summertime 15. Thunder lightning – zvočni efekt 16. Josipa Lisac - Oluja 17. Prizma - Zasidran 18.Oto Pestner – Tople julijske noči 19. Arsen Dedić – Sa okusom soli 20. GU GU – Želim si na jamajko

Radio Študent, 22. julij 2016 ― The Flenser, 2016   Če je oguljena fraza, da je neka skupina posebej zanimiva ali aktualna zato, ker je vsak album popolnoma drugačen od prejšnjega, kdaj upravičena, je tako prav pri Kayo Dot. Za inovativne zamislice in njihovo oblikovanje v nov material je ob pomoči članov zasedbe odgovoren predvsem njen vodja Toby Driver. Smer Driverjevega ustvarjanja je nakazal že njegov srednješolski, sicer bolj za lastne potrebe mišljeni projekt Spoonion. Posamezni izseki teh z efekti obdelanih kitarskih in terenskih posnetkov so danes dostopni na spletu. Prvi večji projekt, ki je nastal pod Driverjevim okriljem, ter tudi eden najbolj prepoznavnih pa je maudlin of the Well. Čeprav je bend življenjsko energijo iztrošil že po treh albumih, je bil prelomen na področju avantgardnega in progresivnega metala, predstavljal pa je tudi iztočnico za Tobyjevo kasnejše ustvarjanje. Razpadle maudlin of the Well so hitro nadomestili konceptualni nasledniki Kayo Dot. Osnovna ideja je ostala metalska eksperimentalnost, zvok je zaznamovala večja eklektičnost, samo ustvarjanje pa izjemna raznolikost. Tako na njihovih številnih ploščah slišimo vse od progresivnega rocka, black metala, rocka v opoziciji do jazza in komorne glasbe. V izogib pretiranemu kategoriziranju je posamezno ploščo najbolje označiti kot svojevrsten eksperiment, ki ima praviloma tendenco ostajati zunaj žanrskega ali tipičnega kompozicijskega okvirja. Oboje napravi glasbo neoprijemljivo in precej težko poslušljivo. Gre pač za brezkompromisno avtorjevo izražanje, v katerem ni prostora za fan service. Če Kayo Dot opisujemo kot izjemno raznolike, ne moremo mimo albuma Hubardo. Čeprav k variabilnosti vsekakor prispeva ura in pol dolžine, so morali Kayo Dot ambicioznost te plošče očitno upravičiti z vsemi svojimi odlikami. Boljša je tudi produkcija, čeprav je bil na prejšnjih ploščah prakticiran lo-fi pristop. Slednji se vrne z naslednjo ploščo Coffins on Io [kofins on ajou], ki pa prva kaže manjšo tendenco po vari

Radio Študent, 22. julij 2016 ― Bella Union, 2016   Umeščanje zasedbe Jambinai v post-rock je do neke mere ustrezno, pa vendar gre za poenostavitev. Trio se resda mestoma poslužuje klasičnih post-rockovskih obrazcev počasnega grajenja atmosfere do v nebo vpijočih ekstatičnih izbruhov, pa vendar je južnokorejski bend precej več kot to. V svoj unikatni in nemudoma prepoznavni zven namreč poleg klasičnega bendovskega inštrumentarija vpleta tradicionalna korejska glasbila. S pomočjo haeguma, violini podobnega inštrumenta, nekakšnih basovskih citer geomunga, ter bambusove piščali oziroma flavte piri, se mladi trojec spretno sprehaja med poljema tradicije in sodobnosti. Pri tem ustvarja temačne in eksotične, dezorientirajoče, spet drugič pa naravnost očarljive pasaže, žanrsko pa se med drugim dotika metala, post-hardcora in celo hip-hopa. Plošča A Hermitage je agresivna in nabita z energijo. V uvodni skladbi Wardrobe v uho pljusne nakompresiran zvok butajočih bobnov ter obris vokalne linije, iz katere se kmalu porodijo nebrzdani kriki. Zvok je gost, nasičen, ozračje skorajda nu-metalsko. Bend tudi v drugi skladbi Echo of Creation ne popušča niti za ped. Med grozečim mletjem in rušenjem svetov predirljivo ječi haegum Bomi Kim, dokler v prvi plan ne stopi doslej še nikdar slišani falzet vokalista, kitarista ter flavtista Ilwoo Leeja. Sledi bombastičen crescendo, trio pa nekaj podobnega ponovi tudi v naslednji, bržkone najbolj predvidljivi skladbi albuma. Toda prav eksotika tradicionalnih inštrumentov Korejce bistveno odmika od zvena post-rockovskih sodobnikov ter dolgočasja, obenem pa se zdi, da zlahka dosegajo prenekaterim bendom tako izmuzljivo veličastnost in mistiko. Privlačnost Jambinai, ki so v okviru Druge godbe pred nekaj leti nastopili v ljubljanskem klubu Channel Zero, pa ne leži le v zvočnem razkošju, temveč tudi v izjemni čustveni intenziteti. V skladbi Abyss gostuje korejski hip-hoper Ignito, ki preko ciklične ritmike s strupenim sikanjem ustvarja militantno vzdušje. S kakof