Radio Študent,
23. september 2016
―
Na današnji dan se je natanko pred devetdesetimi leti, torej leta 1926, rodil John Coltrane. Coltrane, jazzovski inovator, eden od pionirjev in sooblikovalcev freejazza ter ultimativni pojem saksofonizma je danes material legende. Legende, katere notranje ime je Trane in se napaja iz življenja, dela in zapuščine enega resničnih Ikarov 20. stoletja; kulturne in kontrakulturne ikone, spiritualnega zatočišča brezštevilnih, predvsem pa vseprežemajočega ognja, ki je tisto, kar čaka vsakega, ki si ga drzne oplaziti ali se pustiti oplaziti od njega. »Kdorkoli nima tega ognja, naj izgine!« je v znani poemi o flavti vzkliknil Mevlana Jelaluddin Rumi in ikarovski Coltrane je v točno štiridesetih letih svojega tuzemskega bivanja prek eksplodiranja skrajnih meja bebopovske virtuoznosti, razpiranja platojev modalnega lirizma za vse sledeče generacije ter poistovetenja z in prevzema skupnostne štafete freejazza pridivjal do popolnega izgoretja na višku svojih moči. To je bila imolacija, raztreščenje in milostni dar za vse in vsakogar – divja milost.
Coltrane ni imel mere. Bil je brezobziren v iskanju in gorenju, njegovo igranje je bilo »out there« v najbolj žlahtnem pomenu te oznake. Coltrane je bil Trane, vlak, in vlak ne čaka. Bil je utelešena urgenca, daimonski genij, ki je igral toliko in tako veliko, da so govorili, da želi povedati preveč in da je jezen. Ampak to je bilo še na začetku, mnoge dvomljivce je izgubil že po poti, zato pa je pridobil nove in nove sopotnike v medzvezdni prostor. To je bil človek, ki je zvestemu basistu Jimmyju Garrisonu, ko je ta nekoč sredi dvournega Coltranovega sola pobral svoj bas in odšel, ker »ni razumel«, dejal: »Razumem, Jimmy, tudi zame je težko. Vendar ne morem narediti več, kot že počnem«. A je hotel še več, nikoli se ni ustavil. Želel je biti sila za resnično dobro, želel je z igranjem priklicati dež in pozdraviti prijatelje, ki so zboleli. Edina meja, ki jo je imel, je bila zunanja – konvencije koncerta, ki jih ni upošteva