GOGO PENGUIN: Man Made Object
Radio Študent,
16. oktober 2016
―
Blue Note, 2016
V tokratni Tolpi bumov se pečamo s tretjo dolgometražno izdajo manchestrskega sodobnega jazz tria GoGo Penguin. Trojica je aprila 2015 sklenila tri albume obsegajočo pogodbo z že od leta 1939 delujočo ameriško založbo Blue Note. In čeravno gre za slogovno precej sodobno zvenečo jazz zasedbo, katere glasbeni izraz globoko korenini v aktualni elektronski glasbeni sceni, pa si je GoGo Penguin na ta način zagotovila neko fiktivno kontinuiteto med sodobnostjo in založbino zlato dobo iz 50. in 60. letih minulega stoletja, ko so bile izdane nekatere klasike prekaljenih jazz mačkov, kot so bili Jimmy Smith, Art Blakey in Thelonious Monk.
Fantje, ki so svoje zvočne smernice že dodobra predstavili na prejšnjem celovečercu v2.0, za katerega so si prislužili tudi uvrstitev v ožji izbor za britansko glasbeno nagrado Mercury Prize – karkoli naj to za bend njihovega kova že pomeni – nadaljujejo, kjer so nas pustili s sklepno skladbo te predhodne plošče - Hopopono.
Njihova vizija sodobne elektronske glasbe, izhajajoča iz pestrega britanskega pod- in nadzemlja, interpretirana skozi prizmo akustičnega jazz tria s klavirjem kot nosilnim melodičnim gradnikom, se koherentno razprostira tudi na albumu Man Made Object. Zdi se, da je v zvočni estetiki zasedbe GoGo Penguin ključen prav ta dialog med neskončnimi interpretacijami jazza in permutacijami elektronskih glasb, ki skupni jezik slednjič najde v tradiciji trip hopa; od tod tudi piarovska skovanka akustična elektronika. V oziru na njihove kompozicijske metode je vredno omeniti dejstvo, da se geneza večine skladb ni zgodila skozi improvizirane jame ali na notnem črtovju, pač pa kar na produkcijskih platformah, kot sta Logic in Ableton Live. Na računalniku generirane ideje je nato bobnar Rob Turner predstavil kolegoma, s katerima je digitalne signale skušal preslikati v zvočne potenciale klasičnega jazz tria. Osnovni skelet skladb torej predstavlja matrica, od tod tudi asociacije na elektronskost nj
