Radio Študent,
23. oktober 2016
―
PIAS, 2016
Keaton Henson spada v mlajšo generacijo sodobnih singer-songwriterjev, razpetih med senzibilnost sodobne pop glasbe in lo-fi estetiko, ki jo je ravno dovolj, da ostajajo na robu mainstreama. Hensona odlikuje svojstvena zaprta, rahlo ohola angleška drža starega pridiha, vpeta v sodobno formo skrajnega romanticizma, ki zveni iz same glasbe, besedil, grafičnih podob, poezije, grafik, slik, videospotov, oblikovanja in skrbno krojene javne podobe vase zaprtega, tesnobnega mladeniča. Vse skupaj zna biti že skrajno patetično, celo sumljivo naštudirano, skrajno intimno, občasno naivno in infantilno, mestoma hudomušno in cinično do samega sebe. Vse to, vpeto v krhkost glasovne interpretacije, v okleščene aranžmaje z občasno smelo ekspresivno orkestracijo, pospremljeno s podobo sodobnega, staromodno oblečenega, s hipstersko brado ozaljšanega trpečega Wertherja, je ena taka svojstvena karikatura, ki je tako 'izven časa', da deluje in prepriča. V pesmih in v zvenu, v čustvenem naboju pesmi, ki na novi plošči Kindly Now združujejo vse tisto, kar je Henson ustvaril v svoji šestletni karieri.
Hensonov prvenec Dear... je tiho udaril leta 2010 in vzbudil zanimanje s krhko intimnostjo zvena akustične kitare in krhkega falzeta, ki nam je pesnil o ranjeni duši, koncu razmerja, bolečini in jezi izza zaprtih vrat svoje sobe, kjer je bila plošča posneta. Henson jo je v tipični sodobni maniri pospremil tudi z umetniško instalacijo v galeriji postavljenega šotora, kjer je sedel in prepeval lastne pesmi obiskovalcem, ki so kukali noter skozi odprtino. Ta postavitev simbolno povzame njegovo pregovorno plašnost in tesnobo pred nastopi v javnosti, ki so bili skrajno redki, in tudi to je pripomoglo k njegovi zgodnji fami. Sledila ji je plošča Birthdays, ki je tematsko nadaljevala romantično svetobolje mladega zlomljenega srca, vanj pa so se počasi že prikradli tudi samoironija, bogatejši aranžmaji in mestoma ostrejša rockovska podstat. Po redkih nastopih, sodelovanju
