Radio Študent, 4. november 2016 ―  Born Bad Records/Disque Pointu, 2016   V tokratni petkovi Tolpi bumov na tapeto postavljamo drugo dolgometražno izdajo vselej mutirajočega francoskega kolektiva, ki sliši na ime La Femme. Indie pop zasedba, katere osrednji motor predstavljata klaviaturist Marlon Magnée in kitarist Sascha Got, izvira iz luksuznega akvitanskega letovišča Biarritz blizu meje s Španijo, ki je poznano predvsem po svoji razviti surferski kulturi in pestri ponudbi kazinov. Danes v Parizu situiran bend je po nekaj EP-jih med letoma 2010 in 2013 aprila 2013 predstavil svoj vrhunski debi Psycho Tropical Berlin, ki je postal ena tistih Youtube senzacij, ki se vselej vrinejo med priporočene videopostnetke. Ta je bendu 2014. prislužil francosko nagrado Victories de la Musique za albumsko presenečenje leta. Fatalna La Femme je na njem pričarala zapeljivo ravnovesje med zapohano psihedelijo šestdesetih let, eksperimentalno nepredvidljivostjo The Velvet Underground, navihanostjo angleškega post punka osemdesetih let in šarmom francoskega šansona ter yé-yé popa. Šlo je skratka za nekakšen krautrockerski destilat mnogoterih žanrov. Zaradi uporabe spoliranih sintezatorjev in vrhunske produkcije pa je album kljub spogledovanju s preteklostjo zaradi svoje celovite zvočne estetike izpadel kot čisti produkt 21. stoletja, hipsterski pop album par excellance, ki pa, bržkone zgolj zaradi rabe francoskega jezika, ni živciral, pač pa fasciniral.      Zgolj mimogrede, recenzent je La Femme naletel v erotičnemu, ultra estetiziranemu kratkem filmu priznanega barcelonskega kolektiva Canada z naslovom Créme Caramel, ki je izšel v sklopu tematske serije #DefineBeauty spletne revije NOWNESS in ki ga poslušalkam in poslušalcem posebej priporočamo v ogled, v kolikor jim danes primanjkuje pohotnosti. No, bend se letos torej vrača z drugim celovečercem Mystère – dobesedno, saj album s svojimi 16 komadi traja skoraj sedemdeset minut – ki v osnovi nadaljuje po isti poti, kjer nas je pustil epilog prvenca,

Radio Študent, 4. november 2016 ― Novice Poskrbimo za kontinuiteto in Svaštarnico pričnimo s tematiko, ki smo se je v rubriki dotaknili že prejšnji petek, in sicer z ameriškimi predsedniškimi volitvami. Ameriški indie rockerji The National omenjene zabave namreč tudi tokrat niso pripravljeni le nemo opazovati, temveč so v sredo pripravili poseben nastop v podporo demokratski kandidatki Hillary Clinton. The National so sicer velik pečat v tem smislu pustili že leta 2008, ko so svoj hit Mr. November na različne načine posvečali Baracku Obami. Tokrat so nastopili kar v domačem Cincinnatiju, če pa bo to pomagalo in bomo tokrat dobili gospo November, pa bo jasno že v torek. Angleški dream pop trio The xx je oktobra potrdil, da v studiu  že pripravlja svoj tretji studijski album. Hkrati so s svetom delili Spotify playlisto skladb, ki jih pri tem navdihujejo, in jo skozi čas osveževali z umetniki, kot so Arca, Cat Power in Perfume Genius, včeraj pa se je med skladbami pojavila neznana, neoznačena, 55-sekundna skladba, ki bi prav lahko predstavljala novo ambientalno zamisel tria The xx. Svet na novosti iz bendovega tabora v vsakem primeru že nestrpno čaka, gotovo pa bo kakšno moč slišati tudi v živo, ko se The xx v družbi norveške nenavadnice Jenny Hval ustavijo tudi v Zagrebu. Nadaljujemo pa v svetu hip-hopa. Lil Wayne, ki je bil pred slabim desetletjem v raperskem smislu praktično nenadkriljiv, se zadnje čase v medijih pojavlja predvsem zaradi obstranskih zadev. Tokrat se je malce osramotil v pogovorni oddaji, ker ni poznal iniciative Black Lives Matter, kasneje pa jo je označil za čudno in nepotrebno ter razmišljal, da Afroameričanom danes res ne gre tako slabo, če pa je on slaven, bogat in uspešen. Citiram: ''I don’t know what you mean, man, don’t come at me with that dumb ass shit, ma’am. My life matter. Especially to my bitches.'' Wayne je bil seveda tudi tokrat najbrž pod vplivom kakšne ali kar kombinacije substanc, za svoje izjave pa se je sicer kasneje opravičil. Po teh naključnih

Radio Študent, 3. november 2016 ― Cucek pazi z repom miga:  Začnimo s tezo, da je bil Lil' Wayne sredi prejšnjega desetletja največji raper zelenega planeta. Komercialno super uspešni albumi, bolj ulično naravnani mixtapi, hektolitri posrkanega sirupa in vročina, ki je prihajala iz njegovega gobca so bili razlog, da je pol sveta želelo rappati kot Weezy. Današnja kompozicija je predzadnja stvar z albuma "Carter III", izdanega leta 200-8ega. Na beatu kemika Alana se zvrstijo partnerji v zločinu: Fabolous z enim najbolj strupenih otvoritvenih versov milenija, standardno dipsetovsko bahaški Juelz Santana, ki tokrat začuda ne zarima Santana z bandana in Weezy s svojim značilnim hilaričnim deliveryem. Krasen komad. Wazzappening: A Tribe Called Quest bodo resnično izdali svoj poslednji, šesti album. Kljub temu, da je Phife Dawg preminil bo album na katerem gostujejo Andre 3000, Kendrick Lamar, Jack White in drugi, ugledal luč sveta, in sicer 11. novembra letos. Album bo naslovljen z "We Got It from Here... Thank You 4 Your Service". Čakamo!... ... Obletnice tedna. V soboto je 20. obletnico od izida slavil Ghostface Killah s svojim "The Ironmanom", na isti dan so pri DuckDownu izdali O.G.C.-je in njihov "Da Storm", prvenec Organized Konfusionov ter Ice Cubov "Death Certificate" pa sta luč sveta ugledala debelih 25 let nazaj... ... Lol tedna - Dj Khaled izdaja knjigo. Naslovljena bo "The Keys"... Obvezno čekiranje tedna:  ... Pigeonandplanes se je poigral s tem kateri rap komad so najprej slišali raperji in mnogi drugi. Izjemno zanimivo branje in trivia - http://pigeonsandplanes.com/in-depth/2016/10/celebs-remember-their-first-hip-hop-moments... ... Ob 20. obletnici izida klasike "Ironman" se pri XXL-u z Ghostfacom spominjajo nastanka njegovega prvenca... ... Dva produkcijska velikana Prince Paul in Dj Premier v pogovoru za The Talkhouse Music Podcast. Link 1 in 2... ... Precej diskutabilen, a zanimiv vpogled v "scary" glasove hiphopa so pripravili pri 2Dopeboyz... ... Jeff Weiss za LA

Radio Študent, 3. november 2016 ― Bayonet, 2016   http://warehouseatl.bandcamp.com/album/super-low" href="http://warehouseatl.bandcamp.com/album/super-low">super low by Warehouse Navdušujoče izvirna televizijska serija Atlanta, ki jo je letos jeseni občinstvu predstavil Donald Glover, še zdaleč ni edini pozornosti vreden popkulturni zalogaj, ki se tako ali drugače tiče tega velemesta na ameriškem jugovzhodu. Dobro je znano, da je v Atlanti doma odličen hip hop, zastave kitarske glasbe pa sta tam zadnje čase nosili predvsem zasedbi Deerhunter in Black Lips. Tudi malce pod površjem že nekaj let brbota kar solidna scena, v katero sodi tudi skupina Warehouse, ki je konec septembra izdala svojo drugo ploščo. Na lanskoletnem debiju Tesseract, ki je izšel pri založbi Bayonet, se je kvintet predstavil z zbirko energičnih pesmi, zgrajenih na podlagi idiosinkratičnega glasu vokalistke Elaine Edenfield, oglatih postpunkovskih kitarah in precej razgibanem pesmopisju, ki se je posluževalo tako popovskih kot tudi bolj eksperimentalnih prijemov. S ploščo Super Low, ki je izšla pri isti newyorški založbi, skupina strumno gradi na preverjenem zvoku in cilja na preboj v zavest širšega kroga poslušalcev. Če ji kaj takega eventualno uspe, bo verjetno izviralo predvsem iz omenjenega Elaininega vokala, ki ima zavidljiv razpon barv in razpoloženj. V skorajda baladni Long Exposure je nežen, topel, zaokrožen, na nek način spominja celo na glas Chan Marshall, kar pa ne pomeni, da na drugih delih plošče ni hrapav in kričav - v določenih trenutkih Elaine v spomin prikliče pokajoče petje Bonnie Tyler oziroma samozavestno vokaliziranje Tine Halladay, pevke zasedbe Sheer Mag. Plošča ponudi dovolj dobrih instrumentalnih iztočnic, da se hitro zasidra v glavi. Pesmi Reservoir in Super Low vsebujeta zanimivo kombinacijo smithsovskih riffov in nalezljivih basovskih linij, hitrejše pesmi, med katere sodita Garden Walls in Simultaneous Contrasts, pa so zgrajene na vztrajnem, kompaktnem groovu. Besedila komadov so