Radio Študent, 24. februar 2016 ― Prejšnji teden je preminil Umberto Eco, spomladi pričakujemo slovensko izdajo njegovega zadnjega romana Numero zero, poslovenjeno Poskusna številka. Evropski »ta veliki« je svoj opus zaključil v maniri vseh kultnih elementov, ki jih od njega bralci pričakujemo, le kondicija je pisanju malo pojenjala in zato roman v primerjavi s svojimi starejšimi brati deluje malo raztreseno. Upam, da tole ne zveni pokroviteljsko, ampak občutek je tak, kot bi šlo za Ecovo mladostniško delo. Ker je začel pisati leposlovje v poznih srednjih letih, ko je bil že uveljavljen filozof, publicist, semiotik, profesor, so Ecovi romani zato od prvega naprej zrela dela, tako rekoč brez napak. Svoj nedeljski posel, kot je sam pravil svojemu pisanju, je začel brezhibno tako z vsebinskega kot s stilističnega vidika. Ne vemo, kako bi bilo denimo videti, ko bi se Umberto Eco iskal v slogu, kako bi njegove eruditske obsesije vplivale na njegovo koncipiranje fabule, glavne niti zgodbe. Vse je prišlo v popolni izvedbi. Zdaj pa je tu Nulta cifra, z vsemi elementi, ki jih imajo Ecovi ostali romani, ampak v izvedbi, ki Ecu nekako ne pritiče. Zasnovana je zelo velikopotezno, njen potek in konec pa na nekaj manj kot 200 straneh velikodušnega tiska (govorim o angleški izdaji) pričakovanj ne izpolnita. Namen pisanja - glavna ideja pod zgodbo je skregana z izvedbo in načinom, kako jo dojema sodobni bralec. Colonna je faliran petdesetletni humanist, preživlja se s prevajanjem iz nemščine in ghostwritingom krimičev. S kombinacijo nezanemarljivega pisateljskega talenta in moralno labilnih osebnostnih lastnosti je ustrezen kandidat za pisanje nekakšnega knjižnega dokumentarca o vzniku novega časopisa. Medijski mogul časopis z nakupom ustreznega števila lastniškega deleža utiša in zapre še preden dobro začne izhajati, objavlja namreč novinarske zgodbe, ki mu utegnejo škodovati pri poslih. Le da je vse hakeljc: časopis je že koncipiran z namenom, da bo utišan, sploh nikoli ne namerava izhajati, samo