Konteksti (Tomaž Bešter), 7. oktober 2016 ― Kot ljubitelju fantazijskih pripovedi mi je povsem samo po sebi umevno, da bom navdušeno sprejel Otok nenavadnih otrok. Čarobnosti v tem svetu, ki ga obvladujejo čudne silnice in meglena dejstva, najbrž še ni dovolj, da bi ga lažje razumeli. Večkrat sem že zapisal, pa bom z veseljem ponovil, da je fantazijska pripoved, ki v povedih ujame podobe sveta, popolnoma skreganim z vsakdanjim doživljanjem, zelo pomembna ekspresija tega istega doživljanja in nam kot taka pomaga razumeti natanko ta vsakdanji svet. Zato je nujna. Fantazija je okvir, čarobnost je orodje njene fascinacije, mi pa tisti, ki mu vdihnemo razumevanje. A takšno, ki ga pogojujejo tudi naši strahovi, želje in preizkušnje, ki so nas do sem pripeljale. Brez teh reči nas v resnici ni. In še posebej zanimivo je razmišljati, kaj vse je za vsakdanjim sprehodom po mostu, kaj je pod gladino reke, kamor ne seže pogled, kaj je za zidovi na pol porušenih hiš. Ali mogoče tudi tisto, kar je pod temi osnovnimi niansami našega plitkega pogleda, zre nazaj v nas? Mar pod vsem tem je še kaj drugega od nas samih? vir slike: sanje.si Otok nenavadnih otrok bo v naslednjih tednih zagotovo spremljalo precej besed. Tim Burton je namreč posnel film natanko po zgodbi te knjige. In kot običajno, bo najbrž precej pozornosti namenjene filmu. Ta bo verjetno drugačen, kot je knjiga. Vedno je tako. Drugače niti ne more biti. A v izogib prepogosti napaki občestva, ki gre onkraj možnosti in na primerjave natika vrednostne sodbe tehtanja o tem, kaj je bolje, bom sam tu prenehal. Tudi zato, ker filma preprosto nisem (še videl). Izkoriščam pa prostor za to, da nekaj besede namenim knjigi. In ta je zelo berljiva mladinska fantazijska literatura, ki svojo podobo gradi v mnogih barvah, si pomaga z najrazličnejšimi odtenki sodobnega življenja, a obenem ohranja nek občutek klasične pravljičnosti z dodanimi dokumentarnimi elementi, ki se na koncu zaokrožijo v izredno zanimivo celoto. Predvsem se mi zdi predvsem pomembno to, kaj boste od knjige