Radio Študent,
12. oktober 2016
―
ti, ki tvoriš harmonikarske vzgibe
na poti do jaza,
vzgibe, ki jih ni mogoče pretrgati,
vse, kar je lahko oddaljeno od jaza –
tvoja drugoosebnost,
peče.,
nekje tehnozrcali neka kitica v neki še frišni knjigi Dvovid Muanisa Sinanovića. Nepretrgljivost vzgibuje drugoosebne transharmonične tvorbe, jazovanje se ne pusti pretentati pekoči razmasturbaciji samega sebe – svoji garanciji za neoobstoj. A brez skrbi. Saj se malo nižje spari, razpari, prepari.
frčiš, zamaknjen. sotrpin,
v planini hropeš kot dah,
dihan za prestrego dobrih
želja, goltan
v me-on – te-on,
v tebe-jaz.
Neprikrito prekrivanje sklonosebja.
Ja, kot ponavadi smo se spet kar fuknili not, ne da bi se prepričali o plitvini, globini in prežečih predatorjih, kar bo pa bo. Kaj pa češ. Kar vendar ni nič, česar nismo vajeni, in tudi do bukve je še najbolj pošteno oz., ker ponavadi nimamo ne vem kakšnih poštenih namenov, bukva se do nas vede z isto žlahtno brezobzirnostjo. Avtor, naslov, Karmen, pomembne oblike in prvi razdelek, Zrcala. Prvi verzi.
V kožicah med prsti
sem skrčen
v embrionalni gubi
objemal polprihodnosti rodu.
Hja, poezija ni modus spodobnosti. Ultimativna barbarskost je nemara nekaj v njeni srži, da lahko brez bontonov prži.
In kaj, kako, koga, zakaj, kdo? Tisto, čemur pravimo lirski subjekt, poezijski, pesemski jaz se le redko, če sploh, izrodi iz teh kožic med prsti, embrionalnega stegovanja, rodovnikov, rodilnikov rezalnosti ali raje ne izvija se iz oprijemavajna prerazraslih nelagodij. Slednja so njegov futr, sestavljane oz. razstavljane molekule, pretapljana glina. Prepraševan prah. V sosledju lepljivega, a odpornega izrekovanja, preverzno tuhtajoče logike.
sončna svetloba, uporabljena
kot papir za poliranje.
noži, obrušeni na mojih vzvalovljenih
licih. moj obraz, ki se tanjša v progo,
njegov slalom skozi Stvarnost.
Jebeno šmirglanje, brušenje, podtaknjena predpostavka Stvariteljstva in ta čezse r