Poiesis,
26. januar 2017
― Še vedno jih sanja. Gladki kot svila in rdeči kot so bila njena lica, ko si jih je prvič nadela. »Adijo, spodobnost«, je zašepetala tistega dne. Je bila to radost, ki jo je klicala po imenu? Čeveljci so rdeče žareli in žarela je ona. Čudna lakota jo je gnala v vedno isti ples, brez konca, brez konca, brez konca. Na rdečih čeveljcih se kri komaj opazi. Rdeče so gorela njena stopala, ko se je zmuznila skozi edino špranjo svetlobe in odšla iz svojega pretihotapljenega življenja. Zastrupljeni rdeči čeveljci, prepovedani in ljubljeni, še vedno vabljivo žarijo. Ona pa pogled odvrne stran. (pesem izide v zborniku Pesniške delavnice Poiesis 2016 “Ko me napiše pesem” marca 2017)