Airbeletrina,
1. februar 2017
― Še nedavno – preden je poezijo in beletristiko zavzel lik mačkastega in hiperintelektualoidnega urbanega dolgočasneža – je v literaturi in s tem v neki splošni kulturni zavesti vladal arhetip povratka v kmečko idilo, kjer človek in narava v meta in fizični harmoniji občujeta in rojevata zdrave necepljene in nemelanholične sadove. Nazaj v planinski raj! Nazaj v nedolžnost in preprostost, nazaj k zemlji, k živalim, k pristnim odnosom. Nazaj tja, kjer je človek gospodar svoje zemlje, kjer mu ni treba poslušati galame albanskih otrok, ki pod oknom igrajo nogomet, in čudne glasbe sosedovega sina, ki se baje bavi z mamili.