Airbeletrina, 20. februar 2017 ― Moja tast in tašča sta človeka, ki sta v življenju veliko naredila: zase, za svoje otroke, za nas, za mojega moža in najine otroke. Za vse sem jima hvaležna in ju, sploh za njuno iznajdljivost in praktično znanje, zelo spoštujem. To, da nista (akademsko) izobražena, me nikoli ni niti malo motilo, nasprotno, zdelo se mi je, da je to njuna prednost. Imela sta čas in voljo, da sta si nabrala ogromno praktičnega znanja, na primer o tem, kako se gradi hišo, popravlja vodovode, obvladuje elektriko, švasa, seka, vrtnari, šiva, kuha, vlaga in tako naprej. Oba sta nekje osnovnošolsko do srednje poklicno izobražena, delala sta tako rekoč za »tekočim trakom«: tašča ob trgovinskih policah, tast pa za tovarniškim strojem.

Konteksti (Tomaž Bešter), 19. februar 2017 ― Jonas Jonasson je slovenskemu bralskemu občestvu sedaj že dobro znan. Pred leti je napravil zelo pomemben premik v naši izdajateljski srenji, saj je s Stoletnikom, ki je zlezel skozi okno in izginil naredil pravo malo revolucijo. S kombinacijo izvrstnega črnega humorja, satire sodobnega časa in sproščenega stoičnega navodila, s katerim je stari čemernež zelo dobro prejadral vse prepreke, je napisal eno bolj branih in navdušujočih knjig. S to knjigo, bi lahko zapisal, je pri nas začel z nekakšnim upokojenskim žanrom. Ta v ospredje pošilja upokojence, starostnike, in jih podaja na dogodivščine, ki jim jih mnogi že odvzemajo. A njihove karakteristike in izkušnje, s katerimi so oboroženi, jih ob obilici nerganja in preproste poštenosti omogoča, da postanejo pravi superjunaki. Tako so k nam prišli tudi Ove, Babica, Hendrik, Harold ... in še kdo bo za njimi. Jonas je medtem v zanosu humornega žanra izdal prav tako berljivo Analfabetko, ki je obvladala računstvo, kjer je to upokojensko noto sicer odvzel, nadaljeval pa s potenciranjem neverjetnih situacij, ki se lahko zgodijo in s tem prav tako navdušil tudi slovenske bralce.Sedaj je prišla še tretja. Jonas Jonasson je pred kratkim na naše police prispel v prevodu romana Morilec, ki je hotel v nebesa. Izdali so ga v zbirki Kapučino, naslovnico pa je v svojem slogu narisala Polona Pačnik. Super. Knjiga, tako v formalnem kot tudi v vsebinskem smislu, ne odstopa od tega, kar bi od Jonassona pričakovali glede na pretekla dela. vir slike: emka.si V glavnem okviru zgodbe spremljamo tri junake: Morilca Andersa, receptorja Pera Perssona in duhovnico Johanno Kjellander. Tri antijunake, ki so, vsak na svoj način, polni neprijaznih metod, kako profitirati na račun nesreče drugih. Anders je slabo vzgojeni morilec, ki je večino življenja preživel v zaporu, preživlja pa se s tem, da je plačani morilec, ki sprejema denar za to, da škodi drugim. Per Persson je receptor v hotelu, kjer ima Anders sobo. Kot receptor dela, ker boljšega

Trubarjeva hiša literature, 17. februar 2017 ― Kmalu je tehnično gledano peta knjiga v seriji Nekoč, a avtorju je uspelo, da se lahko vsako izmed knjig bere samostojno, neodvisno od drugih, zato tudi ne zmoti, da je kronološko četrta, v družbi knjig Nekoč, Tedaj, Zdaj in Potem, ki so v slovenščini izšle pri založbi Miš, v načrtu pa naj bi jih bilo še nekaj. Ta »družina knjig«, kakor jo imenuje Gleitzman, je za osnovo vzela tematiko druge svetovne vojne in načrtno iztrebljanje židovskega prebivalstva. Navdih za protagonista Feliksa je bila zgodba Poljskega Žida Janusza Korczaka, ki je leta 1942 umrl v taborišču Treblinka, in čeprav lahko serijo štejemo pod mladinsko literaturo, Gleitzman situacij ne olepšuje in ne prihrani ničesar, celo nasilje je grafično in realistično, smrt pa ni popustljiva. Tako se piše o vojni.