Radio Študent, 17. april 2017 ― Pa ni vsaka zgodovina dolgočasna, ne mislim tega tako. Kakšno zgodovinopisno delo ima nekaj žmohta, nekaj fanka v sebi - in ni nujno, da je to kaj foucaultovskega. Poleg oblastnih razmerij rajca zgodovino še kaj drugega, zagotovo pa nisem zrajcan takrat, ko ob branju mrmram: »aha…, mhm…, ja…« Še učbeniška zgodovina gre lahko mimo tega: vemo, kako hitro tej podučujoči zdravi pameti zdrsne kakšen bizaren šovinizem, in tudi vemo, kako radi imajo ti učbeniki velike bitke in njihove velike kralje … Lahko se s tem strinjamo ali ne, branje pa ima vseeno nekaj žmohta. Kontekstualizacija, to je osnovno geslo in napotek, kako pade neko zgodovinopisno delo izven te živosti; kar je malce paradoksno, ker imajo kontekstualizacijo kontekstualizatorji prav za umestitev nečesa v življenje tu in zdaj ali tam in takrat. Ellen Meiksins Wood je kriva za ta moj uvod, in sicer s knjigo Od državljanov do gospode, ki nosi zgovoren podnaslov Socialna zgodovina zahodne politične misli od antike do srednjega veka. Založba Sophia zadnje čase izdaja kar nekaj učbenikov o kar zanimivih in aktualnih temah. Kritizirati učbenik pa je malo nesmiselno: če mu očitamo splošnost in preobsežnost, potem mu očitamo dejansko to, da je učbenik. Zato ne bomo rekli, da je problem učbenika to, da je učbenik, da Wood na 300 straneh opiše tako socialno in politično zgodovino stare demokratične Grčije, rimskega imperija in razparcelirane suverenosti fevdalne Evrope, niti to, da hkrati vse večje teoretike in predvsem filozofe pojasni s temi specifikami družbenih okoliščin in političnih ureditev. To je čisto okej za učbenik, da hitro približa takšno tematiko, tako z vidika politike kot teorije. Kar pa ni čisto okej, je to, da ima ta učbenik precej definiran konceptualni sistem, ki mu rečemo historični materializem - in kar tu ni okej, je uporaba teh konceptov. In tu pridemo do kontekstualizacije. Noben marksist, hm, noben historični materialist - če že govorimo o zgodovinopisju … - ne bi smel govoriti