Poiesis, 21. september 2017 ― Četudi je zbirka pesmi Poslednji tasmanski tiger drobna, saj sestoji iz vsega skupaj petindvajsetih besedil, in četudi teče beseda o pesniškem prvencu Mladena Blaževića, jo vseeno lahko opišemo, ali pa jo vsaj poskusimo opisati. Kadarkoli spregovorimo o pesništvu, bi morali vsaj v minimalni meri odgovoriti na tri vprašanja – v katerem kontekstu se to pojavlja (družbenem, kulturnem, ideološkem idr.), o čem govori in kako govori, torej, s kakšnimi modeli/poetikami se srečujemo? Blaževićeve pesmi vstopajo v hrvaško pesništvo na nevsakdanji način – preko prevoda v drug jezik in v drugi, slovenski kulturi. Pri tem pa se nam zastavlja več vprašanj, kot se nam ponuja odgovorov – o statusu pesništva v dveh kulturah, kaj nam pomeni Drugi, o mejah razumevanja kontekstov, kakšna je vloga osebnih kontaktov v sociologiji književnosti, kakšne vse jezike premore hrvaška poezija? In najpomembnejše vprašanje – ali je Mladen Blažević sploh pesnik? Namreč nemogoče ga je proučevati v okviru hrvaških pesniških modelov, vsaj v luči upoštevanja nacionalnih meja ne, in vendar – je! V kulturi, ki se intenzivno zapira do t.i. regije, je vsako pesniško dejanje odpiranja ideološka opredelitev za nepristajanje na za književnost, in še posebej za liriko, ozke nacionalne okvire. V tem kontekstu se zdi, kot da [...]