Konteksti (Tomaž Bešter), 3. avgust 2018 ― vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfliktov med zunaj in notri. Med obsodbo, ki jo človeku piše narava in vzporedno obsodbo, ki mu jo piše družba. Vmes, v majhnem prostoru, ostajata upanje in hrepenenje.Hiša Marije Pomočnice je roman iz 1904. V njem sledimo trpki pripovedi deklice Malči, ki je prispela v to bolnišnico, iz katere, se zdi, ni vrnitve. Roman je sila kratek. V izdaji v zbirki Sto romanov, v kateri sem ga konzumiral, je v sicer odlični spremni študiji Janko Kos tudi to bogato tematiziral in pod vprašaj dal oznako tega Cankarjevega pomembnega dela. Malči v romanu mati torej pripelje v bolnico. Tu je vse podvrženo miru in kontemplaciji, pričakovanju bridkega konca in sprijaznjenosti z usodo, ki upravlja svet. V to sivo temačnost tako ne more vdreti skorajda nič. Predvsem nič tega, kar že ni bilo poprej notri. Najprej so tu dekleta sama, ostale bolnice, ki so si kot mikrodružba sestavile svoj majhen svet; takšen, ki brez komunikacije ne preživi, a jo vseeno potrebuje, kakor tudi nekaj hierarhije, ki v razločki

ARS Izšlo je, 2. avgust 2018 ― Dnevnik vojaka 97. tržaškega pehotnega polka (1914 – 1918) Matija Petkovšek, kmet iz Logatca, je bil pri 26 letih vpoklican v avstro-ogrsko armado. Kot vojak 97. pehotnega polka je svoj ognjeni krst doživel na galicijskih poljanah, konec vojne pa je s svojo enoto dočakal v Tiraspolu. Vseh 53 mesecev vojaške službe je natančno opisal v vojnem dnevniku, ki ga je po 100 letih odkril njegov vnuk, Robert Brus, redni profesor na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, in uredil za knjižno izdajo. Razširil jo je z obsežnimi opombami in izvirnimi zemljevidi, spremno besedilo pa je prispeval mag. Marko Štepec, zgodovinar in kustos v Muzeju novejše zgodovine. (Na fotografiji: Ruska pehota v Galiciji, pripravljena na boj)