Kar noč dopušča: ne odpiraj starega Macallana prehitro in počakaj malo, preden se znebiš papagaja

Kar noč dopušča: ne odpiraj starega Macallana prehitro in počakaj malo, preden se znebiš papagaja

Konteksti (Tomaž Bešter), 30. april 2019 ― vir slike: sodobnost.com Mnogi so načini, ki peljejo knjige k svojim bralcem ali bralce k svojim knjigam. In prav je tako, saj smo v teh rečeh, kot tudi drugih, precej različni. V knjižnicah se tisti, ki ne pridejo s šoping listkom, tako vidim, znajdejo tako, da se bodisi ozrejo le po izpostavljenih knjigah bodisi gredo do najljubšega knjižničarja (da ne bodo vedno le knjižničarke) po napotilo bodisi pa se potopijo med police in napol naključno odpirajo mimobežne naslove ter čakajo na iskrice. Takšne iskrice sem doživel ob prvem stiku z današnjim branjem. Zdaj, ko sem zaključil, pa verjamem, da ga bodo drugi odkrili tudi na ostale načine. Pred tedni sem pisal o Selji Ahava, ki je po mojem mnenju povsem upravičeno prejela nagrado Evropske unije za književnost, sedaj lahko natanko isto trdim tudi za Pierra J. Mejlaka. Ta jo je namreč prejel dve leti prej, torej 2014. Za zbirko kratke proze s skupnim naslovom Dak li l-Lejl Ihallik Tghid, Kar noč dopušča, ki jo je izdal leta 2011. In niti ne vem, kaj me je pritegnilo v to, da sem se lotil branja. Mogoče pomanjkanje dolgometražnih del, ki bi me v tistem trenutku povlekla vase ali klasično izobilje dejavnosti, ki v svoji nasičenosti prav kliče po kratkih zgodbah, ki omogočajo krajše zaključene izlete v druge svetove in zanimive zaplete. O avtorju nisem vedel kaj dosti, o njegovem delu tudi ne. Kratkih zgodb glede na lansko leto, ko sem jih prebiral kar pogosto, tudi nisem posebej iskal. A vendar si je ta dokaj kratka knjiga že po nekaj prebranih odstavkih izborila pozornost. Tiste iskrice, o katerih sem pisal malo višje. Kar noč dopušča je v prevodu Andreja Pleterskega izšla pri KUD Sodobnost International. Mejlak je zbral trinajst odličnih kratkih zgodb, med katerimi vlada dobro ravnovesje med dolžino, intenzivnostjo, zasuki, osredotočenostjo in aktualnostjo. Bralna izkušnja vseh teh zgodb meri v prostore, ki so bralcu lahko blizu, junaki pa vse tisto, kar se lahko zgodi sosedom, cimrom, sovaščanom in
Blaž Lukan: Teorija ničesar

Blaž Lukan: Teorija ničesar

ARS Izšlo je, 30. april 2019 ― O tem, kako vseprežemajoč je nič »Klasična doktrina pravi, da smo zato, / da delamo, novodobna, da delamo, / da smo, dadaistična samo da, da, da, / moja ne pravi nič, saj je ravno nič njena / doktrina.« lahko, med drugim, preberemo v novi knjigi poezije Blaža Lukana Teorija ničesar. O njej, o tem, kako vseprežemajoč je nič, ki ga tematizira, pa še o čem drugem bo Blaž Lukan spregovoril v pogovoru s Tino Kozin.
Težave revolucionarne Rožave

Težave revolucionarne Rožave

Radio Študent, 30. april 2019 ― Čeprav je z bitko za Kobane mednarodni javnosti organiziranje Kurdov postalo širše poznano in pripoznano, je temeljitejše poznavanje dogajanja v Rožavi in konkretnih praks organiziranja ostalo omejeno na redke kroge levičarskih podpornikov.
Keber

Keber

LUD Literatura, 29. april 2019 ― Zakaj bi bilo denimo dovoljeno kar tako razbiti neko skalo, kak star stalaktit, četudi ga ne bo nikoli nihče videl? Mogoče pa je že brisanje starih datotek moralno problematično?
Kaja Teržan: Krog / Vinko Bandelj: Nebo je prazno

Kaja Teržan: Krog / Vinko Bandelj: Nebo je prazno

ARS S knjižnega trga, 29. april 2019 ― Vinko Möderndorfer: Navodila za srečo / Guy Standing: Prekariat : nevarni novi razred V oddaji S knjižnega trga se bomo posvetili pesniškima zbirkama Kaje Teržan Krog in Vinka Bandlja Nebo je prazno, kratkoprozni zbirki Vinka Möderndorferja Navodila za srečo in monografiji Guya Standinga Prekariat : nevarni novi razred. Recenzije so napisali Peter Semolič, Tonja Jelen, Martina Potisk in Stanislava Chrobakova Repar.
Včasih so nam rekli gastarbajterji, danes smo expati

Včasih so nam rekli gastarbajterji, danes smo expati

Airbeletrina, 29. april 2019 ― Rada imam stara mesta, še vedno znam na pamet Povodnega moža od Prešerna, verjamem, da moja babi naredi najboljšo potico na svetu, denar rada spiskam za koncerte in knjige, posteljo delim s tremi mačkami, še vedno pišem razglednice, rada nosim obleke svojih prijateljev, ker imam občutek, da smo si tako bližje. Sem Julija – šestindvajsetletna milenijka, ki je pred skoraj tremi leti z nekaj truda in veliko sreče stopila z vlaka na Hlavní nádraží v Pragi. In tam ostala.
S katere strani si pa ti? – Kate in Jol Temple. Prostor na skali. Miš, 2019. Ilustracije Terri Rose Baynton. Prevedla Tadeja Spruk. / Veronika Šoster

S katere strani si pa ti? – Kate in Jol Temple. Prostor na skali. Miš, 2019. Ilustracije Terri Rose Baynton. Prevedla Tadeja Spruk. / Veronika Šoster

Trubarjeva hiša literature, 29. april 2019 ― Kate in Jol Temple sta precej nepoznana avstralska avtorja, ki pišeta knjige za otroke, vendar pa vse kaže, da ju bo slikanica Prostor na skali izstrelila med zvezde. Knjiga je bila namreč nominirana za literarno nagrado Indie Book Award 2019, ki jo podeljujejo avstralski neodvisni knjigarnarji, dobiva pa tudi ogromno prevodov v tuje jezike (med drugim v nemščino, madžarščino, ruščino, turščino in japonščino), čeprav je v originalu izšla šele pred dobrim letom. Na prvi pogled gre za čisto običajno slikanico, a nas, ko pridemo do zadnje strani, knjiga preseneti, saj sporoči: »Še nazaj preberi zgodbo, da se druga plat razkrije.« Knjigo se torej bere najprej od začetka do konca, potem pa še od konca proti začetku.
še novic