Airbeletrina,
9. maj 2019
― »Dobro jutro.« »Dobro jutro,« odgovori in takrat se začne. Preplet čustev in dejanj, ki se zgodi vedno na isti dan. Dan, ko se zbudim v hiši svojih staršev, si skrtačim zobe, spijem kavo in vljudno rečem ne kosu kruha z margarino in medom, medtem ko si pripravljam svoj zajtrk – umešana jajca, ki jih je oče prinesel od soseda. Ura je osem zjutraj, vse diši po pohanem mesu, sveže pečenem kruhu, potici … ker ve, koliko mi to pomeni. Pohano meso me spominja na otroštvo, ko smo ga jedli le ob posebnih priložnostih, kruh redko sama spečem, potice se še nisem lotila. Ampak to ni pomembno, pomembno je, da je domače. In ko živiš stran od doma, ceniš domače bolj kot prej, ko je bilo vedno pri roki. Medtem ko srkam še zadnje požirke kave, ona reže pršut, oče pa pripravlja napravo za vakuumsko pakiranje. Da bo ja vse tip-top za na pot. Ona – ona je seveda mama. Kdo drug bi še posvetil toliko časa temu, da mi vsaj za nekaj dni pričara občutek doma – tudi, če je dom trenutno relativno daleč od »doma«.
