Konteksti (Tomaž Bešter), 5. oktober 2019 ― vir slike: bukla.si Ko sem pograbil napotilo na Sally Rooney in njeno Pogovori s prijatelji, v resnici nisem vedel, kaj me čaka. Nekje v ozadju mi skozi misli šumijo vsi tisti naslovi, ki jo hvalijo in govorijo o izjemni, če ne najboljši pisateljici mlade generacije. Generacije Snapchata, kot sedaj lahko berem. Nisem imel dovolj časa poizvedovati, kaj je v knjigi, niti ne brati kritik, da bi vedel, zakaj je tako. Pa priznam, tudi sicer se ne drznem kaj preveč kontaminirati z branjem kritik in blogov, predno sestavim svoje misli. A branje je bilo prijetno, intrigantno, reflektivno. Povzroči mnogo več razmisleka, kot bi si mislil. In nemara ne v smeri, kot bi si domišljal sprva. Pogovori s prijatelji so mi bili všeč. Najprej zato, ker so napisani sila sproščeno, skoraj nekako indiferentno. Zato je branje hitro. Obenem povleče z vpogledom v druženje sodobne mladine na robu odraslosti, ki se zdi, da nima nekih velikih ciljev, da do ničesar v resnici nima nekega določenega odnosa, ne vodijo je velike zgodbe. Odnosov ne obvladujejo zaveze, ki bi jim bilo treba slediti, ne na telesni ne na inteligenčni ravni. In zato sem v teh vrsticah našel odličen primer tega, čemur bi rekel sodobni nihilistični pogled na svet, ki išče brezno podlage, da bo zgradilo vrednote, ki jih niti sam še ne pozna. Našel sem tudi iskrive, cinične, humorne, ošiljene ter inteligentne dialoge, včasih le prepise sporočil z zaslona, ki so odličen primer zadržane, previdne in hkrati dovolj drzne komunikacije sodobnega časa. Sally Rooney v Pogovorih s prijatelji ponuja vpogled v pravzaprav brezciljno epizodo življenja mlade pesnice, ki se preblizu dotakne življenja drugih, nemeneč se za posledice in prizadetost, ki jo povzroči predvsem sami sebi, bralcu pa ponudi uvid v svoje razmišljanje in čas, ki ima tudi v tem romanu tako čudovito ciklično strukturo, da se ves nihilistični prizvok ne zdi čisto nič napačen. Roman Sally Rooney Pogovori s prijatelji so v prevodu Vesne Velkovrh Bukilica izd