Airbeletrina, 28. oktober ― Liu Cixin (1963), kitajski superzvezdnik žanrskega leposlovja, je najbolj znan po znanstvenofantastičnem romanu Problem treh teles, ki velja za prelomno mojstrovino. Doba supernove je njegovo zgodnejše delo. Če se lotimo branja recenzij, ki jih na internetu objavljajo navdušenci nad Problemom treh teles, pogosto zasledimo razočaranje. Delo se jim zdi spisano na suh način in v njem ne vidijo posebnega smisla. Liu Cixin (Fotografija: Henry Söderlund / Wikimedia Commons) V nekaterih pogledih jim lahko potrdimo. Roman na trenutke res deluje nekoliko okorno, stil pogosto ni preveč izpiljen, metapripovedni elementi, ki želijo pripoved prikazati kot delo zgodovinarja, pa vsaj do konca ne delujejo preveč prepričljivo. Četudi tu in tam naletimo na vrhunske poetične opise pokrajine pod učinkom nebesnega pojava, eksplozije zvezde supernova, ki človeštvo spravi v povsem nov položaj. Tudi liki so precej funkcionalistični, zelo jasno zastopajo določen tip voditelja z določenim osebnostnim značajem. Zgodba je precej neverjetna in od marsikoga zahteva pretirano žrtvovanje občutka za realizem. Zaradi omenjenega dogodka v vesolju na Zemlji namreč preživijo zgolj otroci, stari trinajst let in manj, ki jih odrasli v kratkem času naučijo upravljati najkompleksnejše zadeve državništva, infrastrukture in vojske. Preživijo zgolj otroci, stari trinajst let in manj, ki jih odrasli v kratkem času naučijo upravljati najkompleksnejše zadeve državništva, infrastrukture in vojske. Če želimo razumeti pravo vrednost prevoda tega dela (ki ga je neposredno iz kitajščine opravil Andrej Stopar), moramo poznati njegov družbeni kontekst. Izšlo je pri založbi Sophia, ki večinoma izdaja marksistično teorijo. In sicer v zbirki Izhodi, namenjeni akceleracionističnemu krilu te teorije. To se pogosto druži z mistificiranimi reakcionarnimi idejami in zavestno odstopa od »teoretske pravšnjosti«. Kar lahko razumemo kot obliko uporništva ali pa kot konformistično vračanje v »postmod

Društvo slovenskih pisateljev, 27. oktober ― Letošnji Jenkov nagrajenec je pesnik BRANE SENEGAČNIK za pesniško zbirko Prosojnosti. Nagrajena pesniška zbirka je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi. Iz utemeljitve strokovne komisije, v kateri so letos sodelovali Darinka Kozinc (predsednica), Miljana Cunta, Katarina Gomboc Čeh, Tonja Jelen, Zlatka Obed, Robert Simonišek in Zoran Pevec: Senegačnik nam v Prosojnostih približa vsakdanje reči, dišeče drevorede, opojne cvetlice, spomin na svoje najbližje, samotno obalo, grško goro, verze minulih pesnikov ali ljubljansko cerkev. V ta vsakodnevni imaginarij med lučjo in temo presevajo entitete drugega, neizmernega prostora, ki izvorno pripadajo predstavam in pojmovanjem zahodne metafizike ter konstelacijam krščanstva. Pesnik »stik« tostranega in transcendence upesnjuje s pretresljivo eksistencialno globino, ki je v kontrastu z gluhostjo, prenasičenostjo in brezčutnostjo sodobnega časa. Ob preizpraševanju smisla lastnega bivanja, svoje povezanosti, a nič manj odtrganosti od posvetnega in nebeškega občestva,se mu porajajo življenjska in intimna vprašanja, razkrivajo skrivnosti, razpleta se resnična bivanjska drama.Vrhunskost Senegačnikove kontemplativne lirike se kaže v neposrednosti izrekanja, a hkrati natančnosti in kultiviranosti verzov, ki tečejo brez sledi napora in sentimentalnosti, čez modre previse niča, dokler ni pesnik izčiščen do odsotnosti. Celotna utemeljitev 8. oktobra 2025 so v prostorih Društva slovenskih pisateljev na novinarski konferenci razglasili sedem nominiranih pesniških zbirk za Jenkovo nagrado 2025. Nominirane so bile pesniške zbirke Gorana Gluvića, Jureta Jakoba, Tatjane Pregl Kobe, Natalije Milovanović, Ane Pepelnik, Braneta Senegačnika in Uroša Zupana. Vsem nominiranim in nagrajencu iskrene čestitke!

Airbeletrina, 27. oktober ― Uau, nadaljujem knjižno štafeto! Hvala, Alenka, za zaupanje, najina ljubezen do klenih ruskih vojakov v vojnih romancah je resnično povezovalna izkušnja. 😉 Svoj knjižni profil Berljivka sem ustvarila daljnega leta 2019. Ker sem na osebnem profilu vsake toliko časa objavila prebrane knjige in ker je bilo takih objav v resnici kar veliko, so me prijatelji spodbudili, naj si ustvarim dodatni profil – takega, kjer bom lahko objavljala samo knjige. Kakšna dobra ideja! Takrat še nisem imela pojma, da na Instagramu že obstaja tako velika in vedno rastoča knjižna skupnost, po domače si pravimo kar knjigogram, in pogumno sem se podala na pot branja in objavljanja. Profil je rasel zelo počasi, nisem se kaj dosti ukvarjala z njim … do pred nekaj leti, ko me je nekaj pičilo in me je popadla strast do ustvarjanja vsebin – od takrat se od objavljanja in branja ne odlepim niti za en dan! Odvisnost? Ne, knjižno-internetni molj! V tem času sem se povezala z marsikatero strastno bralko, saj nas poleg branja povezujejo še druge stvari. Fotografija: osebni arhiv Pri branju si sicer dovolim nihanja, kar pomeni, da ne berem vedno enako pogosto. Kdaj se zgodi tudi, da preberem le knjigo na mesec ali dva … Včasih se preprosto »zgodi življenje«, kdaj preberem kaj tako dobrega, da me ulovi »knjižni maček«, nato mine kar nekaj časa, da odprem novo knjigo, včasih pa preprosto zmanjka motivacije. A kot ve vsak pravi knjigoljubec, strast do branja ostaja. Če ne berem, to še ne pomeni, da ne negujem drugih knjižnih hobijev. Eno je branje, eno je kupovanje in zbiranje knjig, nekaj je dodajanje knjig na (namišljeno) TBR (to be read) polico, nekaj pa je kupčkanje knjig za naslednji letni čas/dopust/knjižne izzive ipd. Če ne v vseh, v vsaj dveh od teh dodatnih hobijev resnično blestim! Moja TBR polička se šibi pod težo knjig, ki jih želim prebrati, kupčkam pa tudi naduspešno. Veliko večino časa si knjige sicer izposojam v knjižnicah (v MKL bi lahko po meni poimenovali vsaj kako