Árpád Kollár: Risba domače pokrajine

Árpád Kollár: Risba domače pokrajine

Airbeletrina, 21. april ― Árpád Kollár (1980) je madžarski pesnik, prevajalec in urednik. Z družino živi v Segedinu (Szeged) na jugu Madžarske. Njegov prvenec Például a madzag (Na primer vrv) je izšel pred natanko dvema desetletjema, štiri leta pozneje pa je ugledala luč njegova druga pesniška zbirka Nem Szarajevóban (Ne v Sarajevu). Med njegova vidnejša dela spadajo še zbirka verzov Milyen madár (Kakšna ptica, 2014), pravljični roman A Völgy, írta Tárkony (Dolina, napisal Tárkony, 2016) ter domišljijska soavtorska enciklopedija Nyuca bestiárium (2021). Leta 2024 je pesnik v hrvaškem prevodu objavil delo Dol, napisao Estragon, filozofsko obarvano pripoved o pesniku, ki išče lasten glas. Njegov slog združuje tradicijo madžarske poezije z igrivo postmodernistično ironijo ter poudarjeno jezikovno iznajdljivostjo. Prejel je več literarnih priznanj, med drugim nagrado József Attila, in velja za enega izvirnejših sodobnih madžarskih avtorjev za mlade bralce. Bil je predsednik Društva mladih madžarskih piscev FISZ. Od leta 2012 je urednik literarnega spletnega portala Tiszatáj online. Foto: Árpád Kollár Rojeni ste leta 1980 v tedaj še jugoslovanski Senti kot pripadnik madžarske narodne skupnosti v Vojvodini. Tudi vaša soproga, fotografinja Annamária Keller, je izvorno doma iz Subotice. Kako to, da sta se preselila na Madžarsko? Se je veliko vajinih sonarodnjakov odločilo za podoben korak? Zaradi političnih razmer se je v devetdesetih letih veliko vojvodinskih Madžarov izselilo iz domačih krajev. Niso se strinjali z vojno, niso želeli prijeti za orožje, zato so odšli na Madžarsko ali v zahodno Evropo. Iz istega razloga je odšla tudi družina moje soproge, saj je bil njen brat vojni obveznik. Mene so starši poslali na srednjo šolo v Segedin, saj so bili prepričani, da bom tam na varnem. Poleg tega so v Srbiji vladali precejšnja revščina, visoka inflacija in brezposelnost. Ljudje so se torej izseljevali zaradi golega preživetja. Na žalost se gospodarsko stanje od tedaj ni veliko
Filozofija postapokaliptične pripovedi

Filozofija postapokaliptične pripovedi

Airbeletrina, 21. april ― »Bodite hvaležni! – Velik rezultat dosedanjega človeštva je, da se nam ni treba več stalno bati divjih živali, barbarov, bogov in svojih sanj.« Nietzsche: Jutranja zarja, 14 V zvezi s postapokaliptično pripovedjo obstaja izraz, ki je med vsemi najbolj ključen: to je »konec sveta«, vendar pa je ta izraz nekoliko zavajajoč in je odraz človekove visoke stopnje samopomembnosti. Konec sveta namreč ni dejanski konec sveta, saj v nasprotnem primeru ne bi bilo prizorišča za kakršno koli pripoved, pač pa pomeni predvsem konec človekovega sveta ali sveta, ki ga je človek zgradil: konec oblasti zakonov, konec vseh ureditev, konec družbe — začetek vojne med vsemi ljudmi, še hujše od prastarih časov majhnih plemen in prvih ograjenih naselij. Konec sveta pomeni: konec sveta za nekoga. Postapokalipsa pomeni: vrnitev v čas lovcev in nabiralcev, v katerem močan posameznik lahko doseže vse, šibkejši ničesar – ali, z drugimi besedami, to je svet, v katerem je moč edino načelo in v katerem le močnejši preživijo, kakor je veljalo nekoč v tistih najbolj mračnih starodavnih dneh. V takšnem svetu so vse ideje o etiki in spodobnosti odvečne in na trenutke celo moteče – nastale so namreč v času miru in civilizacije, ko se je človek lahko posvetil še čemu drugemu kot le skrbem za preživetje in zaščito svojih bližnjih, pred vsemi nevarnostmi in negotovostmi, pred smrtonosnimi šumi, pred barbari in zvermi. A čeprav postapokaliptični svet (lahko bi rekli »svet po koncu sveta«) v marsičem in tudi v samem bistvu spominja na najzgodnejše čase človeštva, človek, ki v tem svetu prebiva, ni enak svojemu barbarskemu predniku. Ta človek je sodoben človek s sodobno vestjo in definicijo morale – ta človek bi lahko bili mi – in ko se takšen človek znajde v svetu gole moči, ga od čistokrvnega barbarstva loči le še to, kako dolgo se mu bo še uspelo ravnati po povsem nepraktični vesti prijetnejše civilizacije, ki jo je nekoč poznal in je ne bo poznal nikoli več. Bistvo postapokal

V LITERATURI NIČ NOVEGA: Pogovoriti se moramo o Melaniji (ali Cankarjev Peter Klepec)

Airbeletrina, 18. april ― Leta 1917 je Ivan Cankar v povestici Peter Klepec opozoril na nenavadno lastnost Petra Klepca, slovenskega ljudskega junaka, ki ga vsi poznamo predvsem po »čeznaturni moči«, s katero je lahko »izruval tepko s koreninami, kakor da bi ne bila mogočna tepka, temveč bilka v travi«. Ali po tem, kako je obračunal s »tovariši pastirji«, ki so ga hoteli pretepsti, »ker je bil noč prespal na paši«. Klepec je »zgrabil enega z desnico, drugega z levico, vzdignil oba visoko, malo potresel ter ju varno posadil na tla«. »In potem? Potem – nič! –« resignirano ugotavlja Cankar, »izgubi se v meglo brez sledu in glasu.« Ničesar ne vemo o tem, kaj je počel s to svojo silno močjo: »ali je strahoval in pestil svoje neusmiljene gospodarje, povračal jim, kakor so mu bili dajali; ali je morda zakraljeval deželam naokoli, vojskoval se in premagal ošabne sovražnike po vsem prostranem svetu, kakor sam kralj Matjaž. Prav nič takega ne vemo.« Vemo le, da je nato »živel nadalje miren, tih in vdan, kakor je bil pač vajen; zvesto je ubogal gospodarja in gonil njegovo govedo na pašo.« Ali po tem, kako je obračunal s »tovariši pastirji«, ki so ga hoteli pretepsti, »ker je bil noč prespal na paši«. Klepec je »zgrabil enega z desnico, drugega z levico, vzdignil oba visoko, malo potresel ter ju varno posadil na tla«. Cankarjeva inačica Petra Klepca opozarja na prikriti del, ki se – tak je namig – razodeva tudi v slovenskem narodnem značaju: tudi če bi Slovencu, ki ga simbolizira Klepec, »dobrotljivi Bog« dodelil »kar svojo neskončno oblast, bi /…/ ne vedel, kaj bi z njo počel; še v napoto bi mu morda bila.« Raje bi še naprej »po strmem ilovnatem klancu vlekel silno butaro drv za svojega gospodarja.« Naša hlapčevska miselnost nam preprečuje, tako Cankar, da bi lahko zaživeli pokončno, tudi če bi bili izpolnjeni vsi pogoji za to, ne samo nujni. Idejo je sicer izpilil že v drami Hlapci, kjer jo je ubesedil v verjetno najbolj znanem citatu slovenske književnosti: »Hlapci! Za hlapce rojeni,
Plačilo za moje stoletje – predstavitev romana Jureta Detele, DSP, 22. 4. 2026, 18:00

Plačilo za moje stoletje – predstavitev romana Jureta Detele, DSP, 22. 4. 2026, 18:00

Društvo slovenskih pisateljev, 17. april ― “Očitno je v moji duši nekaj, kar si želi čim jasnejšega soočenja z mojimi nedavnimi brutalnostmi.” (Jure Detela, Plačilo za moje stoletje) O knjigi se bodo pogovarjali Miklavž Komelj, ki je Detelov roman rekonstruiral, uredil in mu pripisal obsežno spremno besedo, Ivan Črnič in Branislava Vičar, pogovor bo moderiral Gašper Malej.  Josipinina knjigarna DSP, 22. 4. 2026, 18:00

Mednarodni dan knjig za otroke

Društvo slovenskih pisateljev, 17. april ― Pozdravljeni, Vabimo vas na praznovanje mednarodnega dneva knjig za otroke. Prisrčno vabljeni, da se nam pridružite 21. aprila 2026 ob 17. uri v Vodnikovi domačiji Šiška. Letos praznujemo s knjižnimi junaki! Dogodek bo uvedel pogovor glavne in odgovorne urednice revije Otrok in knjiga Andreje Erdlen z ustvarjalci, ki jih je letos Slovenska sekcija IBBY nominirala za mednarodne nagrado: z Andrejem E. Skubicem, Tanjo Komadina in Julijo Potrč Šavli (vsi trije IBBY častna lista), z nominirancema za nagrado ALMA Petrom Svetino in Majo Kastelic ter nominirankama za Andersenovo nagrado Alenko Sottler in Anjo Štefan.  Sledil bo pogovor z Nado Grošelj, prevajalko Pike Nogavičke in Muminov, ki so lani praznovali 80 let, ter ilustratorko Jelko Reichman, ki je pred petdesetimi leti ustvarila podobo Mačka Murija. Praznuje pa tudi Društvo Bralna značka Slovenije – ZPMS, ki že 65 let skrbi, da se družimo s temi imenitnimi knjižnimi junaki.  Obujali bomo spomine na ustvarjalna srečevanja z njimi in se gostili z dobrotami, ki se bodo iz knjig udejanile na naših krožnikih in v skodelicah ter prisluhnili Amelie Falk, ki bo zapela eno od legendarnih pesmi mačka Murija.  Praznovanje tradicionalno organiziramo Slovenska sekcija IBBY, skupaj s Sekcijo za mladinsko književnost pri DSP, Društvom Bralna značka Slovenije – ZPMS in revijo Otrok in knjiga, Mariborska knjižnica – letos zopet v sodelovanju z Vodnikovo domačijo in zavodom Divja misel.
še novic