Radio Študent, 11. maj 2016 ― Kino Šiška, 11.5.2016   Indekš je cikel glasbenih dogodkov pod okriljem Kina Šiška, ki od leta 2012 ponuja lekcije iz raznovrstnih alternativnih žanrov. To pot sta se v Komuni Kina Šiška ustavila belgijski Raketkanon in domači Broken Lock. Kot predskupina so nastopili varovanci ZARŠ Broken Lock. V dobrih petinštiridesetih minutah so odigrali repertoar, sestavljen večinoma iz skladb svojega zadnjega albuma »Unicorns We All Chase«. Polomljena ritmika že od začetka spremlja njihove glasbene stvaritve in prav tako kot lahko nenavadni ritmi razbijejo enoličnost, jo lahko ob neraznoliki uporabi še bolj potencirajo. In nekaj takega se je zgodilo včeraj. Tehnično sicer dober nastop je deloval medlo. Prehodi iz težkih riffov v ambientalne odseke, ki na albumu lepo tečejo, so bili nerodno izpeljani. Kitarska zvočna slika ni ponujala nobenega kontrasta, raznoliki sprehodi po kitarskem vratu velikokrat izgubili v preglasnem distorziranem šumenju. Če se malo za šalo spomnimo stare jugoslovanske parole »Nič nas ne sme presenetiti«, se ta ob kaotičnem artilerijskem obstreljevanju, ki smo ga bili deležni s strani belgijskega četverca Raketkanon, lahko zazdi smešna, celo patetična. Raketkanon so še kako presenetili. Nekateri jih stilsko postavljajo ob bok zasedbam, kot sta »The Jesus Lizard« in »Tomahawk«, vendar moramo to jemati zgolj kot referenco, ki o sami glasbi Raketkanon ne pove veliko. Lahko bi na dolgo in široko razpredali o njihovi nedoločljivi žanrski umestitvi, edinstvenem zvoku in obči bizarnosti. A dejstvo je, da niti tisoči besed niti stotine posnetkov živih nastopov niti približno ne povzamejo divje živalskosti, ki jo poslušalec doživi ob prvem šusu Raketkanon. Če se komu že studijske izdaje zdijo čudaške in kaotične, je živa izkušnja Raketkanon totalen odfuk. So pač eden izmed tistih bendov, s katerim se mora človek soočiti sam, na lastne oči, predvsem pa lastna ušesa. In kaj je pri Raketkanon tako čudnega? To, da pevec skozi ves koncert žlobudra

Radio Študent, 11. maj 2016 ― V tokratnem koncertu v živo gostimo kitarski trio z Dunaja, sestavljen iz treh kreativnih strunarjev in improvizatorjev iz Danske, Turčije in Avstrije. Erik Emil Eskildsen – električna kitara, pedalboard Aras Levni Seyhan – električna kitara, pedalboard Markus Schneider – električna kitara, pedalboard V živo, v etru radija Študent jih lahko preverite pred njihovim nastopom na 47. rojstni dan Radia Študent, na petek trinajstega pr Mariči... 13.5.2016 - Metelkova - Mariča - 47.let RŠ - https://www.facebook.com/events/1553495561610890/?fref=ts Pred in po vsesplošnem rajanju pa jih lahko ujamete v Rogu, ajdovski Bazi in bistriškem Metulju v družbi domačega dua The B.bees, kjer bodo zduženi v kvadrofonični zvočni zid imenovan Pedalboardhighway project. 12.5.2016 - Velika dvorana Rog - https://www.facebook.com/events/1176612072384087/ 14.5.2016 - Klub Baza, Ajdovščina - https://www.facebook.com/events/1010707332348394/ 15.5.2016 - Klub Metulj , Bistrica ob sotli - https://www.facebook.com/events/1602674070024717/ O sebi pa The friendly guitar trio pravijo takole: "We are an experimental guitar trio playing completely free and improvised music, yet still solidly grounded in the tradition of the electric guitar. Our music might be categorized as free improvisation, but for us it isn’t just a style or a genre, it's a way of working. Approaching the moment without expectations, we improvise the concept and structure, letting the content happen as we go along." http://www.thefriendlyguitartrio.com/ https://www.facebook.com/TheFriendlyGuitarTrio/ video: https://www.youtube.com/watch?v=1j2ZgoIdqCE

Radio Študent, 11. maj 2016 ― Cankarjev dom, 9. 5. 2016   Še ne leto po prelomnem gostovanju v Severni Koreji, so se Laibach v začetku aprila podali na evropsko turnejo, na kateri so predstavili del programa, ki so ga lanskega avgusta izvajali v Pjongjangu. Zaključek turneje je bil v ponedeljek zvečer v veliki Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, ki je bila ob tej priložnosti razprodana, in že na začetku je bilo jasno, da je trboveljsko-ljubljanski kolektiv zelo uspešno ponovno zavzel osrednje prizorišče narodove elitne kulture, kamor sedaj nedvomno spada tudi sam. V slogu retroavantgardnega imperializma se je podobno zgodilo v številnih mestih, kamor jih je zanesla turneja »The Sound of Music«, s katero se zdi, da podirajo še zadnje okope popularne kulture in si podrejajo zadnji košček tistega, kar se je celo za Laibach zdelo nedotakljivo. Toda njih sedaj že preveč dobro poznamo, da bi lahko podvomili v to, da si upajo še dlje, in znameniti muzikal je prelahka tarča. Morebiti tako lahka, da si ga je celo Laibach vzel preveč na hitro, saj so bile priredbe iz filmskega muzikala dejansko najšibkejša točka celega koncerta, kljub temu, da so mu vsaj po vizualni plati pridale najbolj zanimive vsebine. In prav vizualije so že od prihoda v dvorano, ob spremljavi originalnih pesmi iz filma Moje pesmi, moje sanje, obetale zelo zanimiv severnokorejski zasuk, ki pa je na koncu ostal dokaj neizkoriščen. Z drugimi besedami, bilo ga je premalo, še posebej, če povzamemo tematski plakat, ki je koncert oglaševal po prestolnici in pa neskončne možnosti, ki jih ponuja severno-korejska industrija propagandnih umetniških izdelkov. Takih, ki kar čakajo na laibachovski tretma. Ogromna cinema-skopska projekcija je povečini sledila tematskim sklopom koncerta, ki se je pričel z lepim odmerkom hrupa, tudi iz Steinwayevega velikega koncertnega klavirja, ki je bil po mnenju avtorja tukajšnje recenzije na koncertu vendarle premalo izkoriščen in je deloval bolj kot scenski element. Kot del scenografije moramo

Radio Študent, 11. maj 2016 ― Po tem, ko bosta z gosti harala po slovenskem drobovju, se nam bosta na torkovo jutro v živo pridružila, milo rečeno (pa nič slabega mišljeno) dva kitarska norca. Ime projekta je BALŽALORSKY ESKILDSEN DUO, gre za pedalborad duo in to so osnovne koordinate, vse ostalo pa vesolje zvokov. Vitja Balžalorsky? Je eden boljših mučiteljev kitar mlajše generacije na Slovenskem. Odšpila vse kar je treba in tudi onkraj tega, zelo rad pa se spogleduje z razimi žanri, kar pridoma izkorišča v kreativi pri LITOŠT, CARNAVAL, B.bees, ... Povezave: https://soundcloud.com/vitja-bal-alorsky http://litoxt.bandcamp.com/releases   Erik Emil Eskildsen? On pa je naštudirani kompozitor ter eksperimentalni kitarist, sicer Danec, dandanes pa Dunajčan, t.i. pedal geek. Je ustanovni član skupine The Friendly Guitar Trio in nasploh velik ljubitelj mučenja svoje kitare na raznorazne načine, te pa nadgrajuje z uporabo najrazličnejših tehnik in metod, ki sledijo (ali vsaj skušajo) njegovi viziji zvoka. Povezava: http://www.eeeskildsen.com/   Foto: interneti, Brgs

Radio Študent, 11. maj 2016 ― Klub Cankarjevega Doma, 10. 5. 2016   Od včerajšnjega večera nam še vedno v ušesih odzvanjajo zvoki pesmi dveh razkuštrancev, ki se nista pustila počesati pred nastopom. V Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani sta harmonikar Marko Brdnik in kitarist Uroš Rakovec po več letih priprav tudi koncertno otvorila svoj premierni album z naslovom Leta. Njuna razkuštranost je bila del zgodbe o tem, kako se je duo z menedžerko, dvema založbama, intervjuji in premišljeno promocijo znašel v samem srcu domače glasbene industrije. Ampak tukaj se je pokazal tudi njun čar: kljub temu primežu sta na odru izpadla po duši res razkuštranca – polna duhovitih zgodb, na trenutke izredno refleksivnih in osebnih, s katerimi sta polnila album z zgodbami. Večinoma je šlo za dialoge z njunim italijanskim producentom in za razlago naslovov pesmi, ki sta jih nato skozi igro tudi opolnomočila. V tej njuni igri smo lahko prepoznali, da sta dejavna tudi v drugih glasbenih sferah. Poleg vključenosti v raznožanrske ansamble smo v njunih kompozicijah slišali podlage za gledališke ali filmske prizore. Ko pa sta bila na odru sama, se je bolj očitno kazala njuna igra pogledov, ki so delovali kot usklajevalni metronom. Če raje ne leporečimo o vizualni komponenti tokratne žive izvedbe njunih skladb, sta Marko in Uroš svoje kompozicije z vsakim naslednjim sklopom odigrala bolj živahno, mogoče zaradi vina, mogoče zaradi sočustvovanja z Markovo zlomljeno ključnico, kdo ve. Dejstvo je, da sta v drugi polovici koncerta že prevzela publiko tudi v vsej njeni koncertni vzgojenosti. Včerajšnji dogodek je kmalu po otvoritveni skladbi Voda dobil svoj ritem, ki se je v intenzivnosti skozi večer stopnjeval. Ko sta se Marko in Uroš menjavala v tem, kdo drži ritem, igra melodijo, sta popestrila večer, ki bi si ga lahko predstavljali tudi drugače, če bi vedeli zgolj to, da gre za duo kitare in harmonike. Tako je Marko svoj meh recimo razprostrl v skladbi Esbjörn, ki je odzvanjala v dolgih akordih, medtem

Radio Študent, 11. maj 2016 ― Klub Cankarjevega Doma, 10. 5. 2016   Od včerajšnjega večera nam še vedno v ušesih odzvanjajo zvoki pesmi dveh razkuštrancev, ki se nista pustila počesati pred nastopom. V Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani sta harmonikar Marko Brdnik in kitarist Uroš Rakovec po več letih priprav tudi koncertno otvorila svoj premierni album z naslovom Leta. Njuna razkuštranost je bila del zgodbe o tem, kako se je duo z menedžerko, dvema založbama, intervjuji in premišljeno promocijo znašel v samem srcu domače glasbene industrije. Ampak tukaj se je pokazal tudi njun čar: kljub temu primežu sta na odru izpadla po duši res razkuštranca – polna duhovitih zgodb, na trenutke izredno refleksivnih in osebnih, s katerimi sta polnila album z zgodbami. Večinoma je šlo za dialoge z njunim italijanskim producentom in za razlago naslovov pesmi, ki sta jih nato skozi igro tudi opolnomočila. V tej njuni igri smo lahko prepoznali, da sta dejavna tudi v drugih glasbenih sferah. Poleg vključenosti v raznožanrske ansamble smo v njunih kompozicijah slišali podlage za gledališke ali filmske prizore. Ko pa sta bila na odru sama, se je bolj očitno kazala njuna igra pogledov, ki so delovali kot usklajevalni metronom. Če raje ne leporečimo o vizualni komponenti tokratne žive izvedbe njunih skladb, sta Marko in Uroš svoje kompozicije z vsakim naslednjim sklopom odigrala bolj živahno, mogoče zaradi vina, mogoče zaradi sočustvovanja z Markovo zlomljeno ključnico, kdo ve. Dejstvo je, da sta v drugi polovici koncerta že prevzela publiko tudi v vsej njeni koncertni vzgojenosti. Včerajšnji dogodek je kmalu po otvoritveni skladbi Voda dobil svoj ritem, ki se je v intenzivnosti skozi večer stopnjeval. Ko sta se Marko in Uroš menjavala v tem, kdo drži ritem, igra melodijo, sta popestrila večer, ki bi si ga lahko predstavljali tudi drugače, če bi vedeli zgolj to, da gre za duo kitare in harmonike. Tako je Marko svoj meh recimo razprostrl v skladbi Esbjörn, ki je odzvanjala v dolgih akordih, medtem