Radio Študent, 24. julij 2016 ― Relapse Records, 2016   Cough so po svojem prvem polnomastnem albumu iz leta 2008 držali tla richmondski sludge/doom sceni. Že dve leti kasneje so obetavno nadaljevali z albumom Ritual Abuse, kasneje so si na evropski turneji v Gromki oder delili z domačimi Leechfeast in tržaškimi Grime, za tem izdali deljeno plato s pobratenimi Windhand, nato pa počasi utihnili vse do letošnje izdaje Still They Pray, ki se ji posvečamo tokrat v Tolpi bumov. Kot najtežji bend v Richmondu so Cough rili v ledino tudi širše po mednarodnih poljih težkih muzik in si pridobivali naklonjenost marsikatere duše. S someščani Windhand si Cough delijo basista Parkerja Chandlerja, ki je z albumom Ritual Abuse postal tudi glavni vokalist zasedbe, z Windhand pa je posnel dva odlična albuma. Oba benda z roko v roki gradita vsak na svojem stilu, Windhand bolj s spevnostjo in okultnim doom zvokom, Cough pa so vedno bolj odprti za odklone in eksperimente v bolj mračnih sferah. Še vedno tu ni govora o presenetljivosti primerljivi s tisto v delu benda The Body, vendarle pa so Cough z novim albumom poskrbeli za preskoke v raznorazne smeri. Album Still They Pray so Cough posneli z Garrettom Morrisom, spet članom zasedbe Windhand, za produkcijo pa je poskrbel Jus Oborn, glava benda Electric Wizard. Ob teh dveh imenih je jasno, da se plata ponaša z zvočno podobo, kakršno si zasluži vsak doom bend – organsko, bogato v nizkem spektru in surovo ob vsakem poslušanju. Že uvodni Haunter Of The Dark jasno nakaže, da je album mračnejši od predhodnih izdaj. Začne se s feedbackom, nato skupaj s piski preide v nizek distorziran „brum“ kitar in odmevajoče linije vokalov, ki v nadaljevanju skupaj z wah-wah efektom na solističnih linijah inštrumentala tvorijo sredico komada. Obvezna osnova je seveda dober riff, ki pa ga občasno prekrijejo razlike v vokalih po komadih. V uvodni pesmi se uho ravno navadi na glas, ki z inštrumentalom gradi sinhrono in nevpadljivo, a že naslednja Possession raztrga umirjeno