Radio Študent, 5. oktober 2016 ― Novice    Pionirski mojster analognih sintetizatorjev Don Buchla je žal preminil septembra letos, a vsaj njegovi legendarni sinti ostajajo z nami, pravzaprav že dolgo niso bili tako popularni kot zadnja leta. Eden izmed fanatikov, ki s precejšnjim pridom izkoriščajo Buchlove sintovske izume, je tudi Surgeon oziroma Anthony Child, ki je lani izdal ploščo Electronic Recordings from Maui Jungle Vol. 1, za letošnji december pa napoveduje drugi del tega podviga, torej: Electronic Recordings from Maui Jungle Vol. 2. Tudi druga plošča je, enako kot prva, nastajala na Buchli Easel v havajski džungli in bo izšla pri založbi Editions Mego v obliki vinila in na CD-ju 9. decembra. Duet Council Estate Electronics sestavljata Justin Broadrick in Diarmuid Dalton, ki sicer skupaj delujeta tudi v nam bolj znanih Jesu. Poleg shoegazerstva iz Jesu pa kot Council Estate Electronics ustvarjata bolj minimalistične zvoke nekje v polju ambientalnega dub techna. Svojo novo ploščo Arktika sta včeraj napovedala s komadom Urals, ki konec tega meseca izide pri založbi Avalanche.   Domači producent Ichisan ima za sabo že dolgo zgodovino ustvarjanja glasbe, tako samostojno kot v tandemu z Nakovo, s komer sta letos pri založbi Cosmic Pint Glass izdala EP Princess/MRK; v času te izdaje smo ju v >> živo poslušali tudi v terminu RŠ koncerta. A na Ichisanovi njivi so to jesen zrasli oziroma rastejo tudi že novi pridelki. Pri založbi Bordello A Parigi je ravnokar izšel njegov EP z naslovom Metamundus, za konec tega oziroma začetek naslednjega leta pa napoveduje še polnokrvni album z naslovom Aperitiv, na katerem bo enajst komadov.   Novi album norveške avantpop glasbenice Jenny Hval, ki vsekakor ni tuja niti valovom Radia Študent, smo s komadom Female Vampire napovedovali že pred poletjem, pred dnevi pa je njen novi album Blood Bitch tudi uradno izšel, in sicer pri založbi Sacred Bones. Na albumu je 10 komadov.   Večerni izhod Körgull The Extermina

Radio Študent, 5. oktober 2016 ― 1. CD, 1 (oni) BEGIN THE BEGIN REM 3.47 CD outlaws, 1 (on) OUTLAWS bill frisell 4.19 Begin The Begin, pesem skupine REM, ki nas uvaja v njihov album Lifes Rich Pageant, objavljen jeseni 1986. leta. To je bila tudi nasploh prva pesem skupine REM, ki sem jo slišal, ko sem maja 1987 kupil omenjeni album. Ostala je ena meni najljubših pesmi REM. Pesem je dala tudi naslov eni od nadaljevank Grey's Anatomy, pri kateri so bili vsi posamezni deli naslovljeni po bolj ali manj znanih pesmih iz pop kulture. Po eni od razlag je Michael Stipe, ki je napisal pesem, imel v mislih tudi pesem Begin The Beguine Colea Porterja. Naslov tiste pesmi je bil nekaj kot »Začnimo plesati«, saj je bil beguine izraz za ples, podoben foxtrotu. Tale izvedba je bila z nastopa REM v Atenah 1992. leta. To je nasploh zadnja posebna oddaja Moč pesmi o nadčasnih pesmih iz Amerike in okolice v okviru prav tako iztekajoče se redne tedenske oddaje Izven zakona. Begin The Begin ali Začnimo znova, je primerna za začetek zadnje oddaje Moč pesmi iz vrste razlogov. Najprej, ker je izvrstna, da ne rečem nadčasna pesem. Nato, ker z njo zaokrožam tudi odnos do zasedbe REM. No, ne čisto. Tu je še ena meni nadvse ljuba klasika REM, Everybody Hurt, tokrat v izredni, siloviti izvedbi z nastopa REM na festivalu v Glastonburyju leta 2003. 2. CD, 2 (oni) EVERYBODY HURTS REM 6.49 Oddaja Moč pesmi je, kot že naslov - ki ga je pomagal izbrati Captain Soul, torej Terens iz Nighttimea - pove, namenjena čaščenju Pesmi. Pesmi kot izrazne oblike, v kateri se v nedeljivo celoto prepletata beseda in napev. Naslov oddaje je kajpak oprt na odo pesmim, Tower of Song Leonarda Cohena. Avizo je v izvedbi Nicka Cavea, ki je – kot seveda že veste – v začetku septembra objavil novi album Skeleton Tree. Tower of Song so kajpak izvajali vsi živi, od Jesus & Mary Chain, preko Marthe Wainwright, do Toma Jonesa. Mi bomo sedaj to pesem poslušali v izvedbi Marianne Faithfull. Tower of Song. 3. CD, 3 (cohen) TOWER OF SONG

Radio Študent, 5. oktober 2016 ― Deathwish Inc., 2016   <a data-cke-saved-href="http://oathbreakerband.bandcamp.com/album/rheia" href="http://oathbreakerband.bandcamp.com/album/rheia">Rheia by Oathbreaker</a> Thomas Mann v usta Hieronymusa, protagonista njegove zgodbe Gladius iz leta 1902, ki sprehajajoč se po Münchnu naleti na trgovino s kičem, položi naslednje besede: »Ali misliš, da lahko glasne orgije razkošnega dobrega okusa utišajo stok mučene zemlje? … Umetnost je sveta bakla, ki mora posvetiti z lučjo usmiljenja po vseh grozovitih globinah življenja, po vseh sramotnih in žalobnih breznih; umetnost je božanski plamen, ki mora podžgati svet, dokler se svet z vso svojo nizkotnostjo in bolečino ne izžge in ne stopi v odrešenjskem usmiljenju.« Gledano s stoletne distance se zdi, da so se Mannovim fin-de-siéclovskim umetniškim idealom v 20. stoletju na področju glasbe najodločneje približali ustvarjalci na vozliščih ekstremnih kitarskih godb. Žanri, kot so black metal, hardcore in screamo, pa sludge metal in njihove permutacije, so se vzpostavili kot zvočno-tematski medij za razmotavanje najbolj zapletenih, najodročnejših človeških čustvenih ter psiholoških stanj. V sferi popularne glasbe ostajajo sredstvo za pečanje s platmi človeške eksistence, ki so na drugih področjih umetnosti ter pri večini preostalih glasbenih žanrov, posplošeno gledano, zavite v plasti metafor in drugih »mehčal«. Osebna bolečina, depresija in bes so navadno izraženi posredno, v obliki besednih implikacij ali vizualnih simbolov. Nasprotno pa sta za omenjene robne kitarske godbe značilna neposredna zvočna in besedna ekspresija. Muzikalične lastnosti tovrstnih glasb v njihovih turobnih harmoničnih sestavah, neprestanih disonancah in ritmičnih nihanjih med blast beati ter breakdowni na nek način predstavljajo sonično ogledalo dishamonične človeške notranjosti. So tisto, česar sta se razmišljujoč o moči glasbe zbala že Platon in Ari

Radio Študent, 5. oktober 2016 ― Last Gang Records, 2016   Oboževalci indie glasbe prejšnjega desetletja ob omembi imena Dan Boeckner hitro malce pristrižejo z ušesi. Gre namreč za polovico kreativnega srca kritiško čislane zasedbe Wolf Parade, ki je ravno letos izdala malce spregledan povratniški EP. Boeckner je bil sicer v času odmora Wolf Parade vpleten v nekaj glasbenih projektov, ki niso pustili tako globokega pečata kot omenjena zasedba, a so kljub temu našli svoje občinstvo in nikoli niso izpadli kot neuspeh. Boecknerjeve reference pa so tudi zadosten razlog, da si debitantska dolgometražna izdaja njegovega novega projekta, imenovanega Operators, zasluži nekaj naše pozornosti. Trio Operators se je javnosti predstavil pred dvema letoma, ko je izdal svoj prvi EP, zbirko dokaj ohlapnih sint-pop skladb, na katerih so redki kitarski trenutki delovali skoraj kot vsiljivci. Da bo tokrat zvok za odtenek drugačen, nakaže že uvodni energični post-pank komad Rome. Od tu naprej se ''Blue Wave'' ne ustavi več, zaletava se v skale naše pozornosti, z distorzirano mešanico sintov in kitar moči obale našega zanimanja, a potihne, ravno preden bi nas zares zmočil ali pa z nas vsaj spral občutek, da smo stvar nekje že slišali. Slednje sicer zahvaljujoč dobro strukturiranim komadom nikoli ni povsem res, a tudi nikoli ni predaleč od resnice, pa četudi je Boeckner kakšen hook potegnil iz katerega od svojih starejših komadov. Poleg tega bas in sint linija pred oči prikličeta denimo podobi mladega Petra Hooka in Bernarda Sumnerja, kar v množici temačnih trenutkov pomeni Joy Division, v peščici bolj presenetljivih, zares plesnih in spevnih, kakršna je denimo skladba Nobody, pa malce tudi New Order. Pri hoji po liniji obujanja zvoka Joy Division ''Blue Wave'' ne gre v smer zasedb Interpol ali Editors, ampak pluje globlje, temneje, bolj disko-pankovsko, bolj A Place To Bury Strangers ali The Soft Moon. Da je stvar bolj zanimiva in hkrati eklektična, tu in tam poskrbijo brass vložki, ki spomnijo n