Radio Študent,
28. oktober 2016
―
Galerija Kapelica, Ljubljana, razstava od
20.10. do
18.11.2016
V galerijo vstopim z ne pretirano frenetične ulice, oblačna svetloba se odbija od stekel, vse in vsakdo deluje umeščeno, namenjeno in dejavno. Kar seveda ne more biti res. Moja zaznava počiva tudi na mnoštvu podtalnih tokov, nekateri so dejansko globoko spodaj in črni, nekateri pa ne-vidno med nami, kot tuneli rahlo gostejšega ali redkejšega zraka. Namenjen sem v Kapelico črnih sten, a zvok instalacije Tipping Point me doseže že ob vhodu, na stopnicah, in že se zavem, da slišano ustreza temu, s čimer sem napolnil praznino ne-vednosti in ne-predstavljanja senzorične vsebine postavitve, ne da bi se zares zavedal. S predstavnico galerije izmenjam nekaj besed, predvsem pa poslušam njeno kratko in informativno predstavitev razstave, nakar začnejo stvari od mene naglo odpadati. Nemara ni naključje, da je ob vstopu bil prisoten tudi video snemalec, ki je prav tako kmalu odšel in je sicer temni prostor osvetljeval s reflektorjem. Torej še en vir luči več, ki je odšel.
Nahajam se v zatemnjenem prostoru prekarnih ravnovesij in povezav, temnem trebuhu lovkastega organizma z ulice malo prej. Prisotna je voda, napeljave, spoji, cevke, dvižni mehanizmi in drugačne vrste organi – oddajniki in receptorji, hranilci in použivalci, mikrofoni in zvočniki, izmenjaje se. Tipping Point avtorice Kathy Hinde ni najenostavnejši, vendar tudi ne najkompleksnejši možni sistem. Kot vse, kar nas tako zadane, stoji na relativno primarnih komponentah, količinah in sprožanjih. Tu je osem enot, na katerih so v nekakšne povečane epruvete postavljeni mikrofoni, ki občujejo z majhnim zvočnikom na dnu vsakega stojala. Epruveti sta na vsaki enoti dve, napolnjeni z vodo, na dnu pa sta povezani s cevko. Epruveti dviga in spušča mehanizem, s katerim upravlja skriti računalnik po neke vrste naključnostnem izračunu. Dviganje in spuščanje seveda spreminja količino vode v vsaki epruveti, tekočina neizogibno počne to, kar tekočina p
