DARKTHRONE: ARCTIC THUNDER
Radio Študent,
31. oktober 2016
―
Peaceville Records, 2016
Darkthrone. Novi album. Arctic Thunder. Megalomanska novica, nespektakularna drža. Stratosferski sloves, dostojanstvena kontinuiteta. Eden pomembnejših bendov v metalu sploh, nedvomno pa v njegovih zadnjih treh desetletjih, se vrača z novo pošiljko, artefaktom, nastalim tam gor, kjer so že od nekdaj in – če je verjeti vsemu, kar jih obkroža in kar povedo – kjer bodo tudi ostali.
Po Underground Resistance iz leta 2013 predstavlja Arctic Thunder tisto tipično novo poglavje v diskografiji Darkthrone zadnjega desetletja, ki vnaša subtilne in tudi ne tako subtilne spremembe – odvisno od percepcije. Na eni ravni gre predvsem za fino uglasitev, predvidljivo organsko variabilnost v krempljih časa oziroma Claws Of Time, kot se glasi naslov komada z ene od predhodnih plošč, po drugi pa ti rahli odmiki, samovoljni odstopi znotraj jasno začrtane izraznosti premorejo in prenašajo ogromen karakterni razpon, ki še kako usmerja in bogati notranje doživljanje poslušalcev.
Arctic Thunder je glede na prejšnjih nekaj plošč, in to je mišljeno povsem nevrednostno, bolj kompakten in enovit izdelek. Eden od aspektov, ki k temu doprinesejo, je vsekakor po dolgem času spet ekskluzivnost Nocturna Culta za vokali. Če si v spomin prikličite vse tiste komade, ki jih je na The Underground Resistance odpel on sam, torej nekje dobro polovico, ste že kar na pravi poti. Osem komadov, posnetih v njihovi stari zakloniščni vadnici iz zgodnejših časov, tokrat spet navdahnjeno udejanja tiste tako opevane "regresivne" tendence. A pozor, pri Darkthrone ne boste našli ničesar, kar bi lahko označili z danes že slaboumno oznako "retro", ki ji na moje začudenje in razočaranje podlega tudi velik del metal in punk undergrounda. Medtem ko je "retro" simbol pomanjkanja globine in idej, zgolj uniforma, ki jo oblečeš in ti že podeli lažno avro in referenčnost, so Darkthrone preprosto to, kar so vedno bili. Novo ploščo so celo pospremili z izjavo, da lahko to »regresivnost«
