Novice

literatura

Alex

Alex

LUD Literatura, 6. november 2015 ― Spomnim se, kako smo se prvič srečali – mi smo sredi noči prišli v kuhinjo, pili italijansko žganje in imeli intelektualne pogovore z Abi. Potem si iz sobe pogledal ti, […]
Pismenost v dobi selfiejev

Pismenost v dobi selfiejev

LUD Literatura, 6. november 2015 ― Potovanje na beograjski knjižni sejem se je začelo kot v kakšnem avanturističnem romanu – s prijateljico sva se s pomočjo spletnega portala, ki objavlja mednarodne prevoze, znašli v majhnem avtu skupaj […]
Bregova

Bregova

Peripetije (Damjan Zorc), 6. november 2015 ―   Do sebe sem vedno bolj nepopustljiv. S tem se čustveno zlorabljam in tako s tresočo roko hranim svoje obsesije, […] Objava Bregova je bila najprej objavljena na Peripetije (damjanzorc.net). The post Bregova appeared first on Peripetije (damjanzorc.net).

Nada Crnogorac: Oko

Poiesis, 6. november 2015 ― v ozadju mojega očesa ležijo mirni oblaki raztegnjeni v nedogled kot po jutranjem prebujenju ko razgibavam toplo telo iz nočne otopelosti in preganjam napeti mir iz kosti in mišic   v ozadju mojega očesa se ogleduje žalost ulic tlakovanih z revščino in obkroženih z drevoredi bede najhujša oblika nasilja je revščina je rekel Gandhi in napisal stavek na kante za smeti   ponoči so mu sledile horde lačnih umetnikov z nahrbtniki polnimi sprejev in prekrasnih grafitov le iz njih je špricalo veselje po fasadah trenutki evforične kreativnosti so trajali kot mavrica na nebu   v ozadju mojega očesa se vidijo le grde pege družbe najrevnejši sloji so ženske in otroci pravijo statistike oni prosijo ali se mečejo na železniško progo proga pa je hladna trda in neusmiljena   v ozadju mojega očesa raste tumor strahu v njem se nalagajo drobci nasilja in brezčutnosti podobe apokalipse kopice rok brez teles in brez imen ki se tepejo tepejo tepejo   v ozadju mojega očesa je zraslo temno ogledalo črna luknja ki je vse vsesala   Prevedel Marko Skok Mezopotamsky
Vam teče jezik? – Pripovedovanje zgodb za odrasle z Barbaro Kaiser (Andraž Mele)

Vam teče jezik? – Pripovedovanje zgodb za odrasle z Barbaro Kaiser (Andraž Mele)

Trubarjeva hiša literature, 6. november 2015 ― Ne gre zanikati, da so nekateri izmed nas rojeni govorci, ki s pripovedovanjem o vsaki, še tako suhoparni dogodivščini pritegnejo pozornost celotne sobe in jo držijo v suspenzu. Da pa sposobnost pripovedovanja ni le dar, temveč veščina, ki se jo je moč priučiti, že dve leti dokazuje Barbara Kaiser s svojim projektom Vam teče jezik?. Enkrat mesečno se pod njenim vodstvom v razstavnem prostoru knjižnice Prežihov Voranc na Viču zbere raznolika skupina navdušencev in preprosto pripoveduje. Na predstavitvenem srečanju ob začetku nove sezone v prostorih Trubarjeve hiše literature nam je Barbara pojasnila, da srečanja potekajo v obliki nekakšnih interaktivnih delavnic, kjer so vsi obiskovalci vabljeni k sodelovanju, ki pa ni obvezno. Vsak se lahko preizkusi v pripovedovanju zgodb, pravljic, resničnih anekdot ali krajših šal, čemur sledi odziv poslušalcev s konstruktivnimi napotki. 
Marina: skrivnosti iz podstrešne sobice duše

Marina: skrivnosti iz podstrešne sobice duše

Konteksti (Tomaž Bešter), 5. november 2015 ― Poleti, medtem ko je veliko bralcev svoje knjižne simpatije že odpeljalo na dopust ali pa so bili z njimi potiho domenjeni za ta aranžma, je čisto premalo opazno izšel nov Zafonov prevod. Potem je prišla jesen, ko je knjižna bera povsem polna drugih uspešnic, pričakovanj novih bralnih dogodkov, tudi knjižnih sejmov. Meni pa se zdi prav, da spišem tudi nekaj besed o Marini. Carlos Ruiz Zafon slovenskemu bralcu ni neznan, daleč stran od tega. Na voljo je kar nekaj prevodov njegovih del, znana je trilogija Pokopališče pozabljenih knjig. V teh delih je prikazal bogat smisel za pripovedovanje, v katerem je bralca peljal na ulice Barcelone in ga zanesljivo posrkal v temne prikazni dogajanja, zmešnjavo kriminalnega, zgodovinskega in fantastičnega romana, pri čemer je iz vsakega vil duh strasti, ki mora pisati o ljubezni. Zafon me običajno navduši. Kje je tu Marina? vir slike: sensa.si Marina je roman, na hrbu knjige lahko preberete, da velja za prelomno in kultno Zafonovo delo. Najbrž drugo zaradi prvega. Prelomno pa zato, ker je Zafon pred vsemi svojimi uspešnicami, s katerimi je zaslovel, pisal za mladino. Mladinske romane. Ne meneč se za te oznake sem se tudi sam lotil Marine in odkril, da je mogoče z vidika Zafonove kariere roman zares prelomen, vendarle pa bi ga sam zlahka umestil najprej in predvsem v mladinski žanr. Če sem že pri marsikaterem delu imel pomisleke nad tem, kako nerodno je postavljen v kako zbirko, je to najbrž le simptom težkega dojemanja sodobnega prelivanja žanrov. Zafonova Marina je nekje vmes med tem, o čemer je pisal kasneje in tem, o čemer je pisal prej. Drži. A vendarle predvsem mladinsko delo. Če ga beremo takšnega, je Marina super čtivo. Iz praznine je viselo nekaj oglatih silhuet. Razločil sem jih kakih ducat, morda celo več. Noge, roke, dlani in oči, svetlikajoče se v mraku. Zborček mrtvih teles se je pozibaval nad nama kot peklenske lutke. Za kaj gre? Sledimo avtorju, ki v prvi osebi piše svoje spomine. Opisuje dogodek iz svoje ml
Temina in bleščava severa

Temina in bleščava severa

Airbeletrina, 5. november 2015 ― Knjiga, naslovljena s Tvoj glas je moj, nosi podnaslov antologija sodobne švedske poezije in vsebuje ravno to, kar obljublja; zares sodoben izbor kvalitetne poezije (najmlajši avtor je rojen leta 1983), kar je neuresničen cilj marsikaterega drugega podobnega izbora. Urednici Mita Gostinčič Pahor in Irena Smodiš že na začetku razjasnita, kako je slednji potekal; gre namreč za avtorje, ki so se udeleževali različnih slovenskih pesniških festivalov.
Business As Usual

Business As Usual

Radio Študent, 5. november 2015 ― Aleš Šteger je avtorska funkcija. Je eden od chiefov literarnega polja, ki je organizirano - o čemer se nihče ne more več slepiti - kot nekakšna plemensko-mafijska zveza in kot država v državi. S tem spominja na številna druga polja postsocialističnih, še posebej srednjeevropskih družb. Nenazadnje spominja na gospodarstvo teh družb. Ob posplošitvi bi lahko rekli, da je Aleš Šteger tajkun tega polja, o katerem se v progresivnih krogih in v velikem delu polja samega spleta podoba, ki jo najbolje ponazorijo znameniti Prešernovi verzi: "Lani je slepar starino / še prodajal, nosil škatle, / meril platno, trak na vatle, / letos kupi si grajšino." Ravno ta podoba pa prikriva neko podebeljeno resnico o tej avtorski funkciji: kolikor zanjo velja ta podoba, velja tudi, da je ta avtorska funkcija samo epifenomen strukture. Šteger je lahko Šteger samo zato, ker mu to omogoča samo literarno polje, da prikrije serije sorodnih, vendar manj očitnih dejavnosti, s katerimi je prepredeno. Česar se na nek pervertiran način, skozi določeno nezavedanje, zaveda v pesniškem nezavednem tudi on sam. Kot v pesmi Ljubljana iz pričujoče zbirke, ki jo najdemo v ciklu, v katerem so posamezne pesmi naslovljene z imeni znanih svetovnih mest: "Že dvajset let spremljam / Bitko sršenov / Nad praznim smetnjakom. / Pod njegovim zarjavelim dnom / sem doma." Zavedanje je v tem, da Šteger res deluje, kot bi bil pod smetnjakom, in nam s to podobo topološko odpre možnost za razumevanje dejanske situacije; v resnici se sršeni - če jih razumemo kot agense polja, ki se gibljejo nekje na sredini hierarhije - vrtinčijo pod praznim smetnjakom, on pa je doma nad njim. Ravno zato bi bil kot recenzent zelo vesel, če bi v Štegrovi zadnji zbirki našel izjemne verze. S tem bi se izognili določeni banalnosti povprečnega pljuvanja, ki ga generira njegova avtorska funkcija, obenem pa bi presegel lastna pričakovanja - pričakovanja o korektni, ampak popolnoma nevznemirljivi poeziji. Ravno simbolni kapital takšn
še novic