Radio Študent, 2. december 2016 ― »Sonjici je ostalo grenko prepričanje, da je popolnoma in dokončno zaprla svojo avtobiografijo ženske, in to jo je za vse življenje odrešilo skrbi, da bi ugajala, privlačila in vsakič znova očarala. Do uspešnih vrstnic ni čutila ne uničujoče nevoščljivosti ne jeze, ki izčrpava dušo, in se je vrnila k svoji goreči in opijanjajoči strasti - branju.« Branje. To ni le strast Sonjice, junakinje istoimenske zgodbe, o kateri je govor, temveč tudi strast Ljudmile Ulicke, ki s svojo novelo piše zgodbo ruske ženske. Ljudmila Ulicka ni ime, ki bi ga zelo pogosto srečevali na naših knjižnih policah. Judinja, ki je prevzela krščansko vero in prihaja iz Rusije, je politično angažirana pisateljica, ki se ne izogne kritiki ruskega sistema. Že kot mlada asistentka biologije in genetike je bila na enem od ruskih inštitutov obtožena semizdata in zaradi tega tudi odpuščena. Za Ljudmilo Ulicko sta dolgo časa alternativo upora proti ruski politiki v drugi polovici dvajsetega stoletja predstavljala krščanska skupnost in iskanje judovskih korenin. Ljudmila Ulicka je na protestih proti Putinu leta 2011 stala v prvi vrsti. Kljub temu pa avtorica sama pod Putinovo taktirko nima problemov s pisateljsko svobodo. Navsezadnje je prva ženska, ki je v Rusiji prejela rusko različico Bookerjeve nagrade. V nos ji gre le položaj ruskih umetnikov, med katere sodi tudi sama, saj z ustvarjanjem ne zaslužijo dovolj za preživetje. Sonjica, delo, ki je bilo objavljeno leta 1993, je pravzaprav avtoričino prvo delo, ki po svojem obsegu meji že na malo daljšo zgodbo ali celo novelo. Sonjico, glavno junakinjo novele, spremljamo skozi njeno življenje v Sovjetski zvezi vse od druge svetovne vojne. Junakinja je dokaj nenavadna ženska, ki se, tako kot gospa Bovary, nenehno predaja prebiranju literature. Je neprivlačna knjižničarka, ki v nasprotju z Emmo Bovary prizemlji svoje knjižne sanjarije in se po poroki s slikarjem Robertom iz odtujene knjižničarke prelevi v stvarno gospodinjo. V nasprotju s So