Radio Študent, 30. november 2016 ― Ivan Antić, ki je v slovenskem književnem kontekstu znan predvsem kot prevajalec v srbščino, je tudi pisatelj, in membrane, membrane so njegova druga kratkoprozna zbirka. Poleg Pristovega Gozdiča in Tomažinovih Stramorjevih korakov zame predstavljajo še tretje veliko odkritje naše kratke proze. Oprostite mi, ker književnost v srbščini imenujem za našo. V Beogradu sem pač našel svoje bližnje pesniške sorodnike in mislim, da je celo serijo mlajših slovenskih poetik mogoče razumeti zgolj v kontekstu skupnega postsocialističnega prostora. Mojca Pišek je v neki antologiji o vseh teh poetikah, ki niso vključene vanjo, napisala, da nimajo preteklosti in prihodnosti: no, ta skupni prostor, o katerem govorim, sta tako njena preteklost kot prihodnost. Oprostite mi še za digresijo … Hotel sem reči tudi, da vse omenjene zbirke druži posebna skupna poteza. Njihovi liki so namreč ne-celi. Nimajo palete že opredeljenih lastnosti, ki bi stopale v interakcijo z dogajanjem, ki bi bilo njim zunanje, temveč so v neprestani interakciji z dogajanjem, ki jih gradi, pri čemer oni, povratno, gradijo dogajanje samo. Gre skratka za krožno strukturo zgodbe, ki prej kot na linearnost daljše proze spominja na poezijo. Obenem pa ta odprtost likov, to, da v njih ni nobenega oprijema, učinkuje nedomačno in zlovešče. Vse tri pisave so zaznamovane z izrazito prisotnostjo zloveščega. Vendar pa vsaka te učinke in to krožnost gradi z različnimi sredstvi. Pri Antiću je mogoče prepoznati nekaj osnovnih prvin. Najprej, zgodbe piše kot misel. Spet bo uporaben Deleuzov koncept postajanja: protagonist vstopa v relacije do dogajanja in obratno prek posredovanja mišljenja, ki je postajanje-protagonist in postajanje-dogajanje. Literatura nekaj ukrade filozofiji in filozofija nekaj ukrade literaturi, s čimer obe profitirata. Nujnost vsakega postajanja pa je neka senzibilnost, neka meja med nerazločljivostjo in razločljivostjo, ki implicira določeno mojstrstvo (to pa nima nič z buržoaznim razumevanje

Airbeletrina, 30. november 2016 ― Kdo sem jaz, da bi napisal RIP na svoj profil socialnega omrežja, ko je umrl Leonard Cohen? Kako strašno arogantno bi bilo to. Za nas ni bil človek, za nas je bil prikazen. Dobri duh. Glas z besedami, ki božajo, in besede z glasom globočin. Mislil sem, da ne more umreti. Kot vsi, ki smo ga poznali samo skozi pesem. In vendar ni bil samo glas v pravih tonih, ni bil samo tolažnik razdrobljenih upov in src. Bil je človek, ki je imel bližnje, prijatelje, znance. Oni lahko rečejo, naj počiva v miru, ne mi, mi nimamo te pravice. Nam je umrl samo košček prikazni. Če bi napisal RIP na svoj profil, bi pokazal, da je Cohen pel le meni. Pa ni, predvsem je, bi rekel, pel sebi. In o sebi. In o svojih bližnjih.