Konteksti (Tomaž Bešter), 14. december 2016 ― Temni paradiž je prostor, ki je zares teman. Bolj malo je razpok, skozi katere bi lahko pronicala svetloba upanja za zanamce. To je prostor, kjer se odločiš, da ne boš imel otrok in kjer ti žalosti in obupu v ksiht lahko upor zaneti le še mali ščepec ciničnega črnega humorja, ki ti je ostal. Trpek in neprijazen. Nesmiseln in absurden. Privlečen do meja verjetnega. A obenem tako zelo človeškega. Kot človek, ki mu nič človeškega ni tuje, se je Publij Terencij Afer skril za platnice trdosrčnih zgodb in bridko jokal, da je postal temen in da mu nič temnega ni tujega. Solze, ki mu ob zasilnem smehu polzijo po brazdah komediografskega obraza, se zdrznejo le ob kratkih predahih zgodb, ki jih vzdržema toku sodobnega življenja bralcem v gnev in zadovoljstvo pošilja Rosa Liksom. Dobrodošli v paradižu. V temnem paradižu. vir slike: emka.si Zbirka kratkih zgodb Rose Likstom je v izvirniku izšla že daljnega 1989. Zdi se, da je bil svet takrat precej drugačen, a občutek, ki ga je ujela v svojih res res kratkih zgodbah, ni tako zelo tuj današnjemu. Slovenski prevod smo izpod tipkovnice Julije Potrč dobili pred kratkim. In ja, to je temna knjiga, ki prihaja kot leden veter s severa, ampak le za to, da počasi in vztrajno nastavlja kratka ogledalca družbi. Kratkost teh kratkih zgodb je res kratka. Nekatere od teh mejijo, če si dovolim malo pretiravanja, na haikujevski upor dolgim eksplikacijam impresij vsakdanjih doživljajev. Najkrajše ne zasedejo niti ene strani. A imajo zato poseben učinek, ki najbrž pritiče le takšnemu slogu. Šokirajo in presenečajo prav zato, ker dogodki in impresije v teh zgodbah, čeprav bi po neki opravičevalni logiki posledic, ki jih prinašajo, terjali več, tega prostora ne dobijo. Kar je lahko dobro in slabo. Slabo predvsem v egoistični logiki bralca, ki ga Rosa v nekaj sunkih priklene na hipnotično zgodbo, da si ta lakomno želi še, slabo tudi v moralistični logiki slabih dejanj, ki bi zahtevala kodo, končno razbremenitev, katarzo, disneyjevsko odrešite