Novice

literatura

Deklina zgodba: prepoved človeka

Deklina zgodba: prepoved človeka

Konteksti (Tomaž Bešter), 21. januar 2018 ― vir slike: emka.si Moje branje Dekline zgodbe ima podoben pedigre kot branje Lainščkove knjige Ki jo je megla prinesla. Kar pomeni, da sem ob prvi izdaji pri nas bil v drugih svetovih, drugih časih in z drugimi obveznostmi, zato je šlo mimo mene. Margaret Atwood je s prevodom Dekline zgodbe k nam prišla še pred (1990) Lainščkovo prvo izdajo in takrat sem bil v resnici še premajhnen za takšna branja. A k sreči je pred kratkim tudi na zaslone prispela istoimenska serija, ki je narejena po natanko tej literarni predlogi, kar je najbrž botrovalo tudi ponovni izdaji slovenskega prevoda, ki je luč sveta ugledala v pomembni zbirki Roman pri Mladinski knjigi, v prevodu Miriam Drev. In prav je tako. Gre za izvrstno delo, v katerem se napeto bojujejo ideje, domišljija, politika in človeškost na robu svojega obstoja. Vse to kar ob koncu branja pusti brazde v zavesti, ki na način najboljših knjig pelje k pazljivejšem dojemanju tega kaj pa če... in s pristavkom, da vse to nemara ni tako zelo daleč stran. "Svoboda je dveh vrst," je rekla teta Lydia. "Lahko si svobodna, da počneš kaj, ali osvobojena česa. V dneh anarhiije je obstajala prva svoboda, zdaj vam dajemo osvobojenost. Nikar je ne podcenjujte." Deklina zgodba prihaja v novi podobi z naslovnico Tine Dobrajc, ki se zdi najboljša izbira za oblikovanje naslovnice, saj se zdi, da zna izjemno dobro ujeti podobo ženske v zgodovinskem in naravnem preščipu tega, kar se ji dogaja, obenem pa v ilustracijo ujeti jezo, nemoč, žalost in hrepenenje hkrati. Natanko to je na delu tudi na odlični ilustracji za Deklino zgodbo. V rdeče odeta, utišana ženska, ki je oropana dostojanstva in telesa. Odtis na platnici, ki nalašč deluje kot rana, kot krvavi madež, ki se nadaljuje v strani besedila. In napis naslova, ki preči podobo krvave dekle in v oddaljenem pogledu aludira na križ, žrtev in predvsem prepoved. Prepoved, ja. Če bi z eno besedo moral opisati naslovnico Tine Dobrajc, bi stavil na prepoved. Prepoved česa? Življenja, žel

Bralni klub Fejstbukerji

Trubarjeva hiša literature, 21. januar 2018 ― Bralni klub Fejstbukerji deluje dobri dve leti pod okriljem založbe Mladinska knjiga. Vodi in oblikuje ga skupina petih mladih: srednješolci Dora Adamič, Gašper Stražišar, Brina Vuković, Živa Jamnik in študentka Zala Zgaga. Enkrat na mesec pripravijo debatni dogodek, na katerem izmenjajo mnenje o izbranih knjigah, k sodelovanju pa povabijo tudi občinstvo. Fejstbukerji si knjige, o katerih želijo debatirati, izbirajo sami. Doslej so brali in (kritično) vrednotili problemske romane, spregovorili o poeziji, fantazijski književnosti pa tudi o celotnih avtorskih opusih. Izbirali so med domačimi in tujimi leposlovnimi deli, ki so izšla pri različnih slovenskih založbah. Poleg tega, da mladi izvajajo debatne dogodke, so dejavni tudi kot moderatorji literarnih prireditev, pogovorov z avtorji, za revijo Pil so v letniku 2016/2017 pripravljali rubriko, v kateri so vrstnikom v branje priporočali svoje najljubše knjige, dobro pa se znajdejo tudi v različnih medijih. Fejstbukerji v sezoni 2017/2018 sodelujejo v žiriji Špil Lige, prve lige dijaških bendov Kina Šiška, ter ocenjujejo besedila sodelujočih glasbenih skupin. Z novim letom se fejstbukerji iz knjigarne Konzorcij selijo v Trubarjevo hišo literature. Pogovori o knjigah za mlade z zanimivimi gosti se bodo tam odvijali vsak zadnji ponedeljek v mesecu ob 17.30. uri (29. 1., 26. 2., 26. 3. In 28. 4.). {fshare id=3151}
Stavka javnega sektorja (24. 1. 2018)

Stavka javnega sektorja (24. 1. 2018)

Trubarjeva hiša literature, 21. januar 2018 ― Obveščamo vas, da bodo v času opozorilne stavke javnega sektorja v sredo, 24. januarja 2018, zaprte vse enote Mestne knjižnice Ljubljana. Trubarjeva hiša literature bo odprta le za dogodka, ki bosta izvedena ob 11. in 18. uri.  Hvala za razumevanje. Sindikat Glosa, Mestna knjižnica Ljubljana {fshare id=3160}
Na drugi strani

Na drugi strani

Airbeletrina, 20. januar 2018 ― Skoraj ne mine mesec, ko ne bi spremljali novic o terorističnih napadih po svetu. Mediji nas obsuvajo z izčrpnimi poročili s krajev bombnih napadov, pokola s tovornjakom, streljanja … Nastopajo številke, ki zaobjemajo peščico ali množico umrlih ali ranjenih. Ko izvemo, da je teroristični napad slabo uspel in je bilo le malo smrtnih žrtev ali poškodovancev, si oddahnemo. Na ta način racionaliziramo skrajnost, ki bi nas sicer dotolkla s težo svoje absurdnosti.
Intima v kulturi

Intima v kulturi

Literatura v živo, 19. januar 2018 ― Nekakšen mehanizem se zagotovo vzpostavi že zaradi tega, ker pišoči človek najverjetneje stremi k nepristranski presoji o svojih besedilih, bi rekla. Nekako nagonsko manj zaupa kritiki bližnjega kakor kritiki neznanca, če si seveda sploh želi povratne informacije, in verjamem, da si je vsakdo želi.

Krasni novi svet

LUD Literatura, 18. januar 2018 ― Gipijeva Dežela potomcev nam prikazuje svet v nedoločljivi prihodnosti. Ni več držav, narodov in civilizacije. So samo še surovi in primitivni posamezniki, ki na zastrupljeni in opustošeni zemlji iščejo vsakodnevno hrano in bijejo svoj boj za obstanek.
Umestitev Umetnine

Umestitev Umetnine

Airbeletrina, 18. januar 2018 ― Dnevi, ko sem prebirala Zolajevo Umetnino, so korelirali z dnevi, v katerih je postalo jasno, da Delo za vsaj tri mesece prekinja sodelovanje z zunanjimi (prekarnimi) sodelavkami_ci, da kulturne ter umetniške institucije letošnje leto kljub »koncu krize« začenjajo z nižjimi državnimi sredstvi kot v letih krize, da so nekatere – med njimi tudi vrhunske institucije – ostale povsem brez finančne podpore, da število kritiških zapisov o slovenski literarni in gledališki produkciji upada, narašča pa – tudi v polstrokovnih medijih, ki so nekdaj objavljali resne analitične kritiške tekste – pojavnost režiranih recepcij ter recepcij, vezanih na idejne preference.

Lidija Dimkovska: Wannseejski diptih

Poiesis, 18. januar 2018 ― Seveda vam lahko povem, kaj je takrat rekel Eichmann, saj sem to slišala na lastna ušesa. Kadar kdo govori o hrani, si zapomnim vse do zadnje besedice. Pravijo, da je to poklicna deformacija, čeprav sem iz kuharice postala gospodinja, ki je stregla kavo visokim gostom. Še zdaj ga vidim, kako je napel svoje telo, ko je pazil, da stol ne bi močno zaškripal, čeprav takrat rado še bolj zaškripa. Z roko je premeril, ali sta od skodelice kave do roba mize dve pedi, in s pogledom premeril še ostale. Ko sem na mizo postavljala še zadnjo skodelico kave, je rekel: »Morda vam bo to zvenelo banalno, toda ko sem zjutraj zajtrkoval maslo in marmelado, sem šele doumel, kaj Jud pomeni za naš Rajh. Gospodje, Jud je stvaritev iz praznih kalorij,« je dodal in lakte položil med kavo in rob jedilniške mize, s pogledom na Grosser Wannsee, in čitljivo dopolnil Protokol z dne 20. januarja 1942. »Kot čips je«, je rekel, »kot ameriški hamburger ali čokolada, naš narod polni z maščobami, škodljivimi za naše modre žile, enak je na Poljskem ali v Albaniji, milijonski ali pa preštet na prste, volk v jagnječji koži je, ki kali vodo našega svetega pastirja.« In [...]
Divje živali

Divje živali

Radio Študent, 18. januar 2018 ― Čisto tiho, brez kakršnega koli medijskega pompa je bila v sklopu letošnje podelitve nagrade Urška za najbolj perspektivnega avtorja ali avtorico izdana kratkoprozna zbirka Menažerija lanske zmagovalke Eve Markun.
še novic