Konteksti (Tomaž Bešter), 8. oktober 2018 ― vir slike: emka.si Za seboj imam še eno prijetno branje Modernih klasikov. V 103. ediciji zbirke prinašajo pripoved o zadnjih dnevih vojne. O tem, kako prebivalci Kostelca na Češkoslovaškem doživljajo konec nemške agresije, pričakujejo ruske vojake in se doma skušajo bolj ali manj uspešno organizirati v vojaške skupine, ki bo poskrbela za nadvse miren začetek nove dobe. Dobe po koncu druge svetovne vojne. Beremo dnevniške zapise mladega fanta, ki ga bolj kot kar koli drugega zanimajo dekleta in položaj, ki ga išče v družbi, da bo zakorakal v prihodnost, ki mu jo politična situacija pravkar odpira. Josef Škvorecký, ki je življenje večinoma preživel v Kanadi, je ta roman spisal po koncu vojne  v letih 1948-1949; delo je nekaj let ostalo v predalu in bilo objavljeno kasneje, 1958. Danes gre za izjemno pomembnega pisca in prav tako izjemno pomembno delo, tako Nives Vidrih, prevajalka romana, v odlični spremni besedi, tako tudi že George Gibian leta 1980 (Škvorecký's "The Cowards" Twenty Years Later. World Literature Today, 54(4), 540-543), ko je po dvajsetih letih izdaje pisal o tem, kako roman večini Čehom pomeni simbol svobodne literature.Romanu je naslov Strahopetci.Doživljanje Strahopetcev je sila zanimivo. Bralec sledi dnevnim peripetijam Dannyja Smiřickýja v začetku maja 1945. Hitler je mrtev, med prebivalci krajev, ki imajo končno dočakati konec vojne, buči v pričakovanju, kaj se bo pravzaprav zgodilo. Bodo Nemci šli brez boja? Se bodo predali? Kako bo, ko pridejo Rusi? V to sliko se pridružimo Dannyju, ki s prijatelji iz skupine, kjer igra saksafon, vadi in se pogovarja o revoluciji. V zraku je negotovost, nihče prav dobro ne ve, kaj se bo zgodilo. A življenje jim, tako se zdi, vojna ne obremenjuje povsem v meri, kot bi z današnje perspektive pričakovali. Revolucija prihaja. Prihajajo časi, ko se bo potrebno organizirati v skupine, prevzeti vojaško komando nad mestom in uspešno nadzirati vse do prihoda Rusov. In to se je tudi zgodilo. Danny se vsak ve

ARS Izšlo je, 8. oktober 2018 ― Denis Poniž je obogatil slovensko kulturo kot literarni zgodovinar in teoretik, kot pesnik, esejist, dramatik, avtor radijskih iger in urednik Denis Poniž je obogatil slovensko kulturo kot literarni zgodovinar in teoretik, kot pesnik, esejist, dramatik, avtor radijskih iger in urednik. V zbirki Literarni leksikon je tako objavil zvezke Konkretna poezija (1984), Esej (1989) in Tragedija (1994), na začetku svoje znanstvene poti pa strokovno monografijo Slovenski jezik – literatura – računalniki (1974) in pozneje (med drugim) še eseje v zbirki Pot, strokovno monografijo Numerične estetike in slovenska literarna znanost itd. Uredil je (za zbirko Kondor) Antologijo konkretne in vizualne poezije in izbrano delo Karla Destovnika Kajuha z naslovom Markacije (1982). Pesniški prvenki Dionizove pesmi (1976) je sledilo še več pesniških, esejističnih in dramskih besedil, skratka, Poniž je izjemno plodovit avtor. Ob avtorjevi sedemdesetletnici je Celjska Mohorjeva založba izdala njegovo zbirko Sedem esejev za sedemdeset let. V njej je avtor izpisal svojo osebno izkušnjo, linearno pripoved po desetletjih pa je obogatil z vrsto zastranitev. Bralec bo tako iz knjige lahko razbral marsikaj o preteklih desetletjih, predvsem pa o Poniževi osebnosti in delu ter ljudeh, s katerimi je sodeloval ali pa se razšel. Jubilant bo zbirko predstavil v pogovoru z Markom Goljo.