ARS Izšlo je, 20. maj 2019 ― Pogovor s pisateljem, ki tu in tam kaj vpraša novinarja. Borut Golob (1973) je leta 2009 objavil svojo prvo knjigo z naslovom Smreka bukev lipa križ: domačijska povest z motorno žago in srečnim koncem, leta 2016 roman Raclette in lani (pri založbi Litera) roman Pes je mrtev. Golobu je ponovno uspelo, da se je z romanom uvrstil med deseterico, ki se poteguje za kresnika, predvsem pa je napisal zelo intenziven in sugestiven roman. Njegov pripovedovalec, moški srednjih let, pripoveduje v prvi osebi ednine; čeprav pogosto pripoveduje v pretekliku, je zaradi intenzivnosti njegove pripovedi le-ta berljiva kot pričevanje o tukaj in zdaj. Pripovedovalec (v teku pripovedi se zgolj enkrat razkrije njegovo ime) pripoveduje o evtanaziji svojega psa, pa o razhodu z žensko, s katero je imel strastno razmerje … In ko je videti, da je njegovo kolo sreče pri tleh, se odpravi na vlak, predvsem pa v novo ljubezensko zgodbo … Tako suhoparno povzeta zgodba o krizi moškega v času neoliberalizma seveda ne more zaobjeti odličnosti romana. Ta se odlikuje z izjemno pripovedno kondicijo, kajti pripoved romanesknega junaka niti za hip ne zastane. Opredeljuje se do vseh in vsega, kar sreča, marsikdaj provokativno, tudi politično nekorektno, a konsistentno in slikovito. Pes je mrtev je zagotovo eden izmed najbolj izzivalnih romanov minulega leta. Več o romanu bo avtor povedal v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, prebral pa bo tudi odlomek iz romana. Vabljeni k poslušanju.

Konteksti (Tomaž Bešter), 19. maj 2019 ― vir slike: emka.si Nekje, ko se zgodba Labirinta duhov že preveša v zaključno fazo in ko od osrednje zgodbe romana že plavamo proč, se nahajajo naslednje besede: "Zgodba je neskončen labirint besed, podob in duhov, prepletenih, da bi nam razkrili nevidno resnico o nas samih." In to je eden od pomembnih obrazov te knjige, ki jo je napisal Carlos Ruiz Zafón. Knjige, s katero zaključuje svojo tetralogijo Pokopališče pozabljenih knjig. Roman, ki sem ga že dolgo čakal. Zafón je avtor, ki zna združiti hitrost, akcijo, suspenz, hkrati pa odstira plasti svojih ljubezni do knjige in do Barcelone. Za svoje like si vzame čas, zgodbo zna razvijati počasi, prav toliko pa vanjo vnese tudi mističen pridih spoštovanja do ulic prestolnice Katalonije, zgodovine, svojega pisateljskega poslanstva in kot se zdi, neverjetne ljubezni do knjig.Nekako vse to je strastno zapakiral tudi v Labirint duhov, ki ga je prevedla Veronika Rot, izšel je pred kratkim pri Mladinski knjigi. Roman je pravzaprav zgodba v zgodbi, ki se povezuje s tremi drugimi zgodbami. Na prvem nivoju je to zgodba družine knjigarnarjev Sempere, tokrat predvsem Daniela in Bee, njunega sina Juliána, skozi katerega je konce lahko povezal tudi Zafón in njihovega bibliografskega svetovalca Fermina, ki ima izjemno pomembno vlogo. Nato so tu zgodbe pisateljev Martína, Caraxa in Mataixa, ki pletejo pomembne vloge, nekateri tudi v prejšnjih knjigah Pokopališča pozabljenih knjig. Njihove usode Zafón preplete v družino Sempere in, kar je v tej knjigi najmanj toliko pomembno, Mataixa in njegovo trpko usodo v obdobju vzpona generala Franca uporabi za neusmiljeno kritiko sistema, ki je omogočal najhujše zločine, ki si jih lahko zamislimo. V ta nastavek pa je umestil osrednjo rdečo nit te zares širokopotezne in obširne knjige, ki se razteza na preko devet sto strani in ta rdeča nit je odlična kriminalka, ki bralca kot na hitrem vlaku pelje med Madridom, Barcelono in zopet Madridom in zopet Barcelono, ponudi strašljiv boj n