Airbeletrina, 28. marec ― Za nami je materinski dan. Vsako leto mi vzbudi nelagodje. Otrok nimam. Moja mama, ki bi jo lahko ob tem dnevu obdarila z rožami ali, še raje, jo peljala na kavo in tortico, kot sva to včasih počeli, pa je žal že pokojna. Zato se vsako leto 25. marca, če se le da, v velikem loku izogibam družbenim omrežjem, saj dobro vem, da jih bodo spet preplavili zapisi o materinstvu kot pomembnem poslanstvu, verzi iz pesmi Toneta Pavčka, ljudje bodo na svojem zidu objavljali fotografije svojih mam ali pa voščilnice svojih otrok. Tudi letos je bilo tako, med vsesplošno evforijo praznovanja tega dne pa je bilo opaziti komaj kak prispevek, ki je ostal prizemljen ali je pozornost usmeril še v kak drug vidik materinstva poleg tistega, ki je v družbi vsesplošno prisoten, tj. materinstvo kot ideal in prepričanje, da smo ženske rojene za vlogo matere. »Sprašujem se, koliko žensk sploh hoče imeti otroke in koliko je takih, ki so celo življenje poslušale, da je imeti otroke nekaj, kar ženske pač počnejo.« »Živim življenje, ki si ga želim, in počutim se dobro v svojem telesu, pa čeprav mi nekateri ljudje še vedno govorijo, da bom obžalovala svojo odločitev [ne imeti otrok].« »Zdaj sem v svojih šestdesetih in tako vesela sem, da sem pri dvajsetih spoznala, da otroci niso zame. Nikoli nisem obžalovala svoje odločitve.« Med vsesplošno evforijo praznovanja tega dne je bilo opaziti komaj kak prispevek, ki je ostal prizemljen ali je pozornost usmeril še v kak drug vidik materinstva poleg tistega, ki je v družbi vsesplošno prisoten. To je le nekaj zapisov, ki so jih posameznice objavile na strani @wearechildfree na Instagramu. Gre za skupnost ljudi, ki slavijo življenje brez otrok in kjer se ženske, ki z drugimi delijo svoje izkušnje, vzajemno podpirajo pri tej odločitvi. In čeprav je obstoj te in podobnih skupin seveda nekaj pozitivnega ter lahko deluje na posameznico ohrabrujoče, je hkrati že to, da morajo ženske tako ali drugače ves čas razlagati lastno odločitev, zakaj ne

Airbeletrina, 26. marec ― Letos bi 90. rojstni dan praznovalo kar nekaj znanih ljudi, med njimi pisatelj Rudi Šeligo (1935–2004), pevec ter igralec Elvis Presley (1935–1977), sociolog Marc Augé (1935–2023), pevec Luciano Pavarotti (1935–2007) in še bi lahko naštevali. Od takrat rojenih še živijo ameriški režiser Woody Allen, palestinski politik Abu Mazen, italijanski novinar Corrado Augias in igralka Giovanna Ralli. Istega leta, 26. januarja, je bil rojen tudi pisatelj Fulvio Tomizza (1935–1999). Rodil se je v Juricanih pri Materadi v času, ko je bila Istra pod fašistično Italijo. Naselje leži ob cesti, ki Buje povezuje z Umagom. Fulvio Tomizza je vedno pravil, da je slovanske krvi in italijanske kulture. Danes je ta binom popolnoma sprejet in ne predstavlja več nobene težave, a za njegovega življenja še zdaleč ni bilo tako. *** Pri dvajsetih letih je zapustil rodno Istro in se naselil v Trstu, še prej pa maturiral na liceju Carlo Combi v Kopru. Pomembna življenjska dogodka sta sledila tudi v Ljubljani (sodelovanje z režiserjem Františkom Čapom) in Beogradu (študij na tamkajšnjem vseučilišču). Zaradi tega so ga združenja istrskih optantov dolgo gledala sumničavo, saj se je v njihovih očeh »onegavil s Slovani«. Kljub temu se je Tomizza vedno dejavno zavzemal za sožitje med narodi ob severnem Jadranu. Istro je po očetovi smrti zapustil kot dvajsetletnik, a se je kmalu zatem tja vrnil, saj si je v zaselku Momikija nedaleč od Materade uredil nekakšno poletno rezidenco z velikim zelenjavnim vrtom. Tam je tudi napisal večino literarnih del. Fulvio Tomizza (1935–1999) *** Njegovi literarni začetki segajo v šestdeseta leta preteklega stoletja. Kakor sam pravi v avtobibliografiji Moja književniška poletja (Le mie estati letterarie) – v slovenskem prevodu jo je v prevodu podpisanega objavila revija Literatura leta 2011 – je na mladega avtorja tedaj odločno vplivalo srečanje s tastom Carlom Levijem, pisateljevo pero pa se je kalilo ob imenih, kakršni sta Elio Vittorini i