Airbeletrina, 24. december 2025 ― Ime mi je Mirjana, o čemer ni dvoma glede na moje neoriginalno ime na knjigogramu. Katja Šmuc, imetnica novembrske štafete branja, me je prijetno presenetila in razveselila s predajo, in kot je že sama zapisala, je najino znanstvo ena od mnogih pozitivnih stvari knjigograma, ki jih sploh nisem pričakovala, ko sem ustvarila svoj profil. Sicer sem že od mladih nog rada brala, s pavzo v gimnazijskih letih, a mislim, da nisem edina, ki si jo je vzela. Najbrž je do nje prišlo zato, ker sem bila pri 15 letih prepričana, da sem vse branja vredne kriminalke že prebrala (Agatho Christie, Edgarja Wallacea), medtem ko sem prerasla Konsalika in Victorio Holt. Branje se mi je na srečo spet odprlo z Dostojevskim, ki smo ga imeli za domače branje. Po prebranem Zločinu in kazni sem tako začela posegati po izbranem leposlovju in počasi iskati knjige v angleščini. Danes berem zelo raznoliko, vedno po več knjig hkrati. Posegam po vseh formatih, od fizičnih knjig tako iz domače kot iz zelo dobro založene mestne knjižnice v Københavnu, e-knjige mi ustrezajo, ko sem na poti ali zvečer pred spanjem, saj zanje potrebujem manj svetlobe za branje, zvočnice so moj najljubši format za kriminalke in neleposlovje, kjer rada poslušam knjige o različnih temah, ki mi širijo obzorja (zadnja od teh je bila The African History of Africa). Domača dnevna soba (Fotografija: osebni arhiv) Kot poliglotka berem v več jezikih, poleg angleščine in slovenščine redno v danščini, sem ter tja v srbohrvaščini, norveščini in švedščini, če mi prevod v sorodni jezik ni dostopen. Od kod moje znanje skandinavskih jezikov? Že od sredine devetdesetih let živim na Danskem. In prav dejstvo, da sem ekspatka, je pripomoglo k temu, da sem se podala na knjigogram. Moj prvi Instagram profil je bil mešanica vsega: od potovanj, pletenja (ki je moj drugi hobi), vsakdana do prebranega, in naenkrat mi je postal preveč, ker je seveda požiral vse več mojega časa. Tudi jezikovno sem si zaželela pisanja samo v

Airbeletrina, 23. december 2025 ― O sveže izdanih dnevniških zapisih Alojza Rebule iz let 1948–1954. Marsikdo je prepričan, da je Alojz Rebula (1924–2018) vrh stilskega izražanja dosegel v dnevniških zapisih, ki so začeli intenzivneje izhajati konec devetdesetih let preteklega stoletja. Tri tovrstne publikacije izpod avtorjevega peresa pa so med bralce in bralke prišli že desetletje ali dve prej. Dnevniški debi je avtor doživel leta 1971, ko je mariborska založba Obzorja izdala njegovo delo Gorje zelenemu drevesu, poldrugo desetletje kasneje pa sta v javnost prišli še zbirki Vrt bogov in Oblaki Michigana, dnevnika, ki se nanaša na specifično tematiko, in sicer na Rebulova potovanja po Kanadi in Združenih državah Amerike. Oblaki Michigana bi morali v knjižni obliki luč sveta ugledati že na polovici sedemdesetih, a kot piše avtor v uvodni besedi, je bilo tedaj »slovensko nebo še vznemirjeno od politične nevihte, ki jo je bil povzročil Kocbekov tržaški intervju«. Zato je na izid morala počakati še celo desetletje. V dnevniku Previsna leta, ki ga je leta 1996 izdala založba Mladika, avtor piše o času okrog izida posebne knjižice revije Zaliv in druge Kocbekove afere. V torek, 25. marca 1975, Rebula v dnevnik med drugim takole zabeleži: »Pa pojdimo, sem si rekel, da vidim, kako misli Samoupravljanje opraviti z menoj, ko bom hotel čez mejo.« »Pa pojdimo, sem si rekel, da vidim, kako misli Samoupravljanje opraviti z menoj, ko bom hotel čez mejo.« Štiri leta starejši dnevnik Ko proti jutru gre obravnava obdobje v času med letoma 1982 in 1985. V petek, 29. marca 1985, takole pravi: »Umrl slikar Chagall. Premalo racionalnosti za moj okus, preveč pravljičnosti. A koliko ga poznam?« Še starejše obdobje razkriva leta 2002 izdani dnevnik Iz partiture življenja, ki pretresa čas ob Titovi smrti. Takole Rebula zapiše 4. maja 1980: »Odšla je nedvomno enkratna politična nadarjenost, a obenem neznanska ambicija, mogočniški cinizem, kulturni primitivizem, grofovsko uživaštvo, planetarno nastopaštv

Sodobnost, 22. december 2025 ― Vrhnja stran peteroknjige vilice so obrnjene navzgor ali navzdol (z dovoljenjem Matjaža Hanžka). Lela Angela Mršek Bajda Prezračil sem prostor, katarakt je akt O vilice so obrnjene navzgor ali navzdol Matjaža Hanžka     Opomba: To besedilo je bilo lektorirano. Citati so zapisani zvesto Hanžkovemu izvirniku. Nekaj je tudi posebnosti v avtoričinem izvirniku. Lovljenje kozmičnega je podtema lastnih uvodov, ki jih je Matjaž Hanžek objavil v svoji peteroknjigi vilice so obrnjene navzgor ali navzdol. Misel je stvar, ki jo ujameš vase, ko pripotuje k tebi iz vesolja, razberemo iz njih. Vesolja ni mogoče ne »zaobjeti« ne »razumeti«, njegovi drobni delčki – potem ko so bili ulovljeni – terjajo gibanje. So »signali in namigi« Hanžku, ki so jih (od)rabili tisti s časovno prednostjo pred njim (živeči nekoč); so »veselje in razuzdanost […] ljudstva«, »pesniški material […] brez kakšnega namena in poslanstva«, »deloma tudi likovni material«. Hanžek ga je »izbiral«, »premetal«, »krajšal in morda kaj drugega dodal«, »se z njim igral«, ga najprej ohranjal in njegove pozicije permutiral, nato ga prevajal iz različnih jezikov, tako rekoč cenzuriral, ko ga je izštel z izbiranjem posameznega iz množice, in »ga položil na papir«. Že kompozicija peteroknjige deluje kot stisnjena pest, v katero je ujeta ta snov iz vesolja: dimenzije petih snopičev, povezanih z eno(tno) vezavo, so splastene v volumen oblike, ki v mislih osnuje podobo roke. Tipkopis, rokopis, črtoris, lepljenka pa so postavljeni na papir v snopičih točno na načine, ki jih uvodoma opisuje Hanžek. Kolikor ta način ni razviden iz grafičnih elementov (tukaj so črka, ločilo, številka in matematični znak) in njihove postave, je razberljiv v pomenu besed in konstrukciji besedilja. Ujete reči ne mirujejo. Ker: »[N]a koncu te čaka konec, ki ne pride. Je tam.« Tudi konec je stvar, morda antistvar v vseh rečeh, gibanje v povratni smeri, poriv za notranji nemir reči, »katarak