Radio Študent, 13. maj 2016 ― Sveža izdaja solo posnetka iz leta '79 tega izstopajočega pihalca, misleca in umetniške prezence...                                                              znotraj afroameriških glasb in mutliplih tangent jazza, free-jazza ter                                                      številnih nedoločljivih sodobnosti in preteklosti, nam vsakič da slišati,                                                                              čutiti,                                                                                    vedeti                                                                    in prisostvovati žlahtnemu glasu                                                                                   ...Glasu, ki je povsem v nasprotju z malenkostnostjo, malodušjem in površinskostjo za katere se zdi, da obvladujejo toliko slišanega.   Za obrat in prisluh Joeju McPheeju je dober katerikoli razlog. Ta izstopajoči pihalec, mislec in sploh pomembna umetniška prezenca znotraj afroameriških glasb in multiplih tangent jazza, free-jazza ter številnih nedoločljivih sodobnosti in preteklosti, nam vsakič da slišati, čutiti, vedeti in prisostvovati žlahtnemu glasu. Glasu, ki je povsem v nasprotju z malenkostnostjo, malodušjem in površinskostjo, za katere se zdi, da obvladujejo toliko slišanega. Ob poslušanju McPheeja je vedno kmalu in neizpodbitno jasno, da gre za izraz v najbolj polnem pomenu besede. Gre za glas, za misel, za ranjenost in za smel konceptualni zamah, doživet v vsakokratnem igranju, pogum in angažma, vztrajanje na človeškosti. Njegov pristop h globoko ozemljenemu free-jazz saksofonizmu ter suverenemu, neizbrušenemu trobentaštvu je eden tistih, ki jih ni moč shematsko razložiti in izčrpati v par sekundah, temveč nujno potrebujejo prisostvovanje v telesu, doživljanju. Odpreti se časovni liniji, artikulacijskim potekom, podrobnostim in tudi makroskopskemu tuležu celote – glasovom mnogih, znanih in neznanih, pozabljenih.  Pa vend

Radio Študent, 13. maj 2016 ― Gala hala, 12. 5. 2016   V četrtek je v Gala hali nastopila mlada domača štiričlanska zasedba Haiku Garden, ki je prav na dan koncerta pri založbi Kapa Records izdala svoj prvi EP Waver. »Novi Beatlesi«, kot jih občinstvo iz ne prav utemeljenih razlogov rado imenuje, žanrsko še najbolj sodijo v shoegaze in dreampop. Že več kot leto dni igrajo avtorske komade, ki nastajajo iz idej posameznih članov skupine, ki jih nato s skupnimi močmi dodelajo v sveže in inovativne pesmi, ki združujejo žanrske vplive post-punka, grungea in psihedelije. Haiku Garden sestavljajo kitarist in vokalist Luka Flegar, basist in vokalist Matevž Bitenc, bobnar Anže Knez in Klemen Tehovnik s kitaro, sintetizatorjem in vokalom. K njihovi prepoznavnosti je v precejšnji meri pripomoglo sodelovanje na Klubskem maratonu Radia Študent. Začetek koncerta je bil prvotno napovedan ob 21.00, vendar se je program malce spremenil in zasedba je pred nabito polno dvorano prikorakala šele ob 22.45. S pretežno črno-belimi vizualizacijami grafičnih vzorcev, ki so plesali za člani zasedbe in padali tudi na njihova telesa, ter z izmenjujočimi se modrimi in rdečimi reflektorji je bilo dobro poskrbljeno za vidno plat nastopa. Skupina je začela z disonančnim uvodom, ki se je prelil v melodično skladbo s ščepcem romanticizma in z visokotonskimi inserti, ki so spekter zvokov še bolj nabili z emocijami. Morda je vredno omeniti nekoliko slabše ozvočenje vokalov. Glasovi, ki čez na trenutke noisersko zvenečo instrumentalno podlago napletajo blago tančico tople melanholije, njihovo glasbo zaokrožijo v prav to, kar dejansko je. Tokrat pa so bili zaradi tehničnih pomanjkljivosti slabše razločni. Z lepo mešanico melanholije, žaganja in melodike so Haiku Garden poslušalce odnesli v zamaknjeno stanje ter jih nagovorili k plesu. Velika prednost zasedbe je, da kar trije od štirih članov tudi pojejo, zato njihov slog nikdar ni monoton, vokali se namreč prepletajo in izmenjujejo iz komada v komad, poleg tega