Novice

glasba

... vtis spominov v aktualnosti trenutka ...

... vtis spominov v aktualnosti trenutka ...

Radio Študent, 9. junij 2016 ― V tokratni oddaji se bomo potopili in stopili s premeščajočimi zvoki, zveni in spomini jezerske pokrajine kanadskega zvočnega umetnika in filmarja JOSHUE BONNETTE z njegove plošče Lago. Sledil mu bo kanadski elektroakustični improvizator in skladatelj CHRIS STRICKLAND z mini digitalno izdajo In The Neck Of Time, s katero napoveduje novo ploščo. Prisluhnili pa bomo tudi zvočenju dogodkov ameriške ustvajalke GABI LOSONCY s plošče Judgement .... GABY LOSONCY: Judgement (Caduc, 2016) Gaby Losoncy- zvoki, posnetki, situacije ...;; Caduc CHRIS STRICKLAND: In The Neck of Time (Notice Recordings, 2016) Chris Strickland- ozvočena akustična kitara, povratna zanka, vibrirajoči zvočniki, folija, ...;; Notice Recordings JOSHUA BONNETTA: Lago (Shelter Press, 2016) Joshua Bonnetta- snemalne naprave, terenski posnetki, intervjuji, kompozicija, elektronika;; Shelter Press  
Nico Motte: Life Goes On If You Are Lucky

Nico Motte: Life Goes On If You Are Lucky

Radio Študent, 9. junij 2016 ― Antinote, 2016   Pred štirimi leti ustanovljena pariška založba Antinote razveseljuje s svojimi žanrsko ne prav ozko omejenimi izdajami in tako je pod njeno streho izšel tudi debitantski album Nica Motteja. Motte je sicer dejaven predvsem kot grafični oblikovalec v tandemu Check Morris. Zadolžen je tudi za oblikovanje ovitkov dotične založbe, med njegovimi naročniki pa najdemo tudi subjekte, kot so na primer založbe Warp, EMI, V2 in Permanent Vacation, pa tudi firme Lacoste, Nike ali Renault. Zanimivo je, da je bila Antinote sprva ustanovljena z namenom izdajanja zadev, ki jih je v devetdesetih letih minulega stoletja ustvaril Gwen Jaimos pod imenom Iueke. Nato pa se je vodja založbe odločil, da naj bo njen nabor bolj pester, tako da v njenem katalogu danes lahko najdemo tako tehnažne, kot tudi lahkotne popiš, houserske (in tako naprej) izdaje v omejenih nakladah po nekaj sto primerkov. Life Goes On If You Are Lucky, kot se glasi naslov Mottejevega albuma, sledi dvema kratkometražnima stvaritvama in prinaša sedem komadov. Motte se svaljka predvsem po balearsko diskoidnih, vendar za kanček temačnih, kdaj tudi zadubiranih, novovalovskih sferah. Še par besedic v poduk o tem, od kod pridevnik balearski. V začetku osemdesetih let minulega stoletja je argentinski disident Alfredo Fiorillo, kasneje znan kot DJ Alfredo, začel sukat glasbo na Ibizi, ki je del Balearskega otočja. Njegova pot je neločljivo povezana s tamkajšnjim danes legendarnim klubom Amnesia, kjer je takrat didžejanja še nevešč Alfredo z ne ravno obsežno zbirko plošč lahko ponudil le preproste mikse disca in primitivnega housea, pa tudi Princea ali reggaeja v štri četrtinskem ritmu s hitrostjo nekje med 90 in 110 udarcev na minuto ... in tako se je rodil balearic beat, plesni hedonisti so kmalu iz okoliških klubov začeli s prebegi v Amnesio, angleški dopustniki pa so tovrstno muziko »odnesli s seboj« v domovino. Motte velja za ljubitelja starodobnih sintičev in nasploh je album slišati kot
Playerdeath 2

Playerdeath 2

Radio Študent, 9. junij 2016 ― Novice   Začenjamo na domačem terenu. Ljubljanski sobni producent СОЧИ '91 je na svojem profilu na Bandcampu objavil svež singel Playerdeath 2, na katerem poleg naslovne pesmi najdemo tudi psihedelično uverturo z naslovom Broken Artefact. Kako vse to zveni, lahko sami ugotovite spodaj. "you walk around an abandoned house when you find a broken tapemachine and a bag of ketamine" <a data-cke-saved-href="http://sochi91.bandcamp.com/album/playerdeath-2" href="http://sochi91.bandcamp.com/album/playerdeath-2">Playerdeath 2 by СОЧИ '91</a>   21. junija bo pri neodvisni hrvaški založbi Slušaj najglasnjie! izšel nov album domačega kantavtorja in literata Mateja Kranjca z naslovom Zgodbe iz prve roke, ki je nastal v sodelovanju z Alexom Bassom. Albumu pa lahko v celoti prisluhnete že danes. <a data-cke-saved-href="http://matejkrajnc.bandcamp.com/album/matej-krajnc-in-alex-bass-zgodbe-i..." href="http://matejkrajnc.bandcamp.com/album/matej-krajnc-in-alex-bass-zgodbe-i...">Matej Krajnc in Alex Bass: Zgodbe iz prve roke by Matej Krajnc</a>   S svežim dolgometražcem pa streže tudi projekt producenta in skladatelja Wulfa, ki sliši na ime Neurotech. V samozaložbi izdanemu albumu In Remission, na katerem se spajajo atmosferično-simfonični metal in sintetični trance zvoki, lahko v celoti prisluhnete spodaj.  <a data-cke-saved-href="http://neurotech.bandcamp.com/album/in-remission" href="http://neurotech.bandcamp.com/album/in-remission">In Remission by Neurotech</a>   Z novim albumom streže tudi skandinavska noise superskupina Body Sculptures, ki jo sestavlja pet prominentnih imen evropske
GARBAGE

GARBAGE

Radio Študent, 8. junij 2016 ― Kino Šiška, 8. 5. 2016   Po štiriindvajsetih letih obstoja so se zvezde alternativnega rocka Garbage končno ustavili tudi v Ljubljani in se potrudili za dober koncert pred svojimi privrženci v popolnoma prepoteni in skoraj neprijetno napolnjeni dvorani ljubljanskega Kina Šiška. Zasedba, ki se je formirala ob razcvetu grandža in založbe Sub Pop, za katero je njihov bobnar tudi produciral in bil med drugim zaslužen za Nirvanin Nevermind, se je, presenetljivo, namenoma obrnila v bolj mainstream pop vode. Za njihovo prepoznavnost je v prvi vrsti zaslužen njihov debitantski album Garbage iz leta 1995, svoj uspeh pa so še podvojili tri leta za tem z izdajo Version 2.0. Z izjemo komada The World is not Enough za bondovsko franšizo so za nekaj let zaradi neuspešnih albumov poniknili s komercialnih lestvic in se usmerili z velikih založb na svojo Stunvolume, pri kateri bodo izdali tudi že svoj šesti dolgometražec Strange Little Birds, do katerega so lahko privilegirano že dostopili uporabniki Applovih iTunesov, za vse ostale smrtnike pa bo na voljo za nakup od petka, 10. junija, naprej. Ob še vedno seksapilni škotski lepotici Shirley Manson muzicirajo njeni trije ameriški kolegi, in sicer Steve Marker s kitaro in klaviaturami, Duke Erikson prav tako s kitaro ter Butch Vig za bobni in s tolkali, ki pa je bil žal tokrat zaradi zdravstvenih težav nadomeščen. Za potrebe turneje se bendu na živih koncertih pridružuje še basist, po strunah pa je občasno udarila tudi pevka sama. Koncert so otvorili z mirnim in bolj elektronskim komadom v stilu zasedbe Depeche Mode, nato pa so ritem pospešili do zanje bolj značilnega tempa, ki je publiko pripeljal do prvega poplesovanja in skakanja. S sproščenim in energičnim nastopom ter kritičnim nagovorom glede populističnega desničarskega mogotca in predsedniškega kandidata Donalda Trumpa pred komadom Sex is not the Enemy pa so obiskovalce še dodatno podkurili. Nadaljevali so s starejšim klasičnim štiriakordnim pop-punkovsko ob
Foodman: Ez Minzoku

Foodman: Ez Minzoku

Radio Študent, 8. junij 2016 ― Orange Milk Records, 2016   V dobi vsem dostopnega podatkovnega ekscesa se zdi, da skozi retronostalgično reprodukcijo trendovskih ciklov ti kar sami perpetuirajo lastno kultnost v brezupno postmodernističnem relativizmu, v katerem se vedno bolj neopazno spajajo med seboj in vedno znova izrodijo v nekakšen glorificiran pastiš. Zato pogosto slišimo, da naša sedanjost nima lastne identitete in podobne izjave, ki, kljub nejasnosti in površinskosti, opozarjajo na vedno očitnejšo problematiko izvirnosti. Ta je v glasbi dosegla nove dimenzije že s pojavom predvsem v hiphopu dodobra kultiviranega samplanja, ki je danes nepogrešljivo orodje avtorjev vaporwavea ali njemu tako in drugače sorodnih glasb, ki internet razumejo ne le kot orodje distribucije, temveč tudi kot vir zvokov/materialov ustvarjanja. Skozi samplanje in posledično rekontekstualizacijo najrazličnejših elementov nato tematizirajo dozdevno problematiko izvirnosti v našem informacijsko prenasičenem času, v katerem so lahko že skozi skromno manipulacijo določenega sampla bolj izvirni kot avtor nekega s trdim delom ustvarjenega pastiša. V tej kompleksni in konfuzni glasbeni krajini se tokrat obravnavani japonski producent Foodman očitno počuti kot doma. Njegove eklektične produkcije, ki navdušujejo z izrazito, skoraj kolažno razgibanostjo, v luči že nakazane problematike izvirnosti delujejo kot do karikiranega ekstrema prignano iskanje le te. Obenem pa bi lahko rekli, da zvenijo kot skozi algoritme in nevronske mreže ustvarjena amalgamacija ustaljenih preteklih žanrov, ki se igra tako z našimi pričakovanji do pesemske strukture kot z asociativno težo določenih zvokov, pogosto denimo podobnih tistim iz starih video iger, ki jih tudi sam Foodman brezsramno obožuje. Tako ima njegova glasba pravzaprav veliko opraviti z retronostalgičnimi vzgibi, a se igrivo izogiba repliciranju v preteklosti ustaljenih glasbenih form in pri tem morda  uspe ohraniti ironično ali celo absurdistično držo, s katero dozde
JEAN-LUC GUIONNET, MARKUS KRISPEL, BORIS JANJE, MIKLÓS SZILVESZTER, STEFANO GIUST – Live Spomen dom (Setola di Maiale, 2016)

JEAN-LUC GUIONNET, MARKUS KRISPEL, BORIS JANJE, MIKLÓS SZILVESZTER, STEFANO GIUST – Live Spomen dom (Setola di Maiale, 2016)

Radio Študent, 8. junij 2016 ― Setola di Maiale, 2016   V Kumrovcu se bo po zaslugi treh organizacijskih enot predvidoma letos že tretjič zgodil Improcon – kongres sodobne in svobodne improvizirane glasbe. Po zaslugi hišnih glasbenih novinarjev lahko rečem, da gre na kongresu, ki je bolj to kot še eden od poletnih festivalov, za posrečeno kombinacijo. Druženje je namreč organizirano tudi v sodelovanju s sceno čezmejne vasice in enega od domačih centrov odprte alternativne glasbene scene, Bistrice ob Sotli. Tudi nerabljeno poslopje Spomen doma, ki ga je z nekaj ideološke akrobacije mogoče organsko povezati z omenjeno vlogo druženja sodobnih in kreativnih neuvrščenih glasbenikov z različnih dežel, je zanimiv moment Improcona. Po programu sodeč kongres niti nima napovedanih gostov, udeleženci pridejo tudi po zgolj lastni iniciativi, možnost različnega kombiniranja so odprte in nenadejana srečevanja na prizoriščih stalna praksa. V zadnjem desetletju se je predvsem v prestolnici po zaslugi dolgoletnega truda akterjev in akterk nabralo lepo število prostorov za predstavitev in prakso v glasbeni improvizaciji. A kot pove že ime, je Improcon izvrstna raba kapacitet, kakršne si mora tudi središče vsakič znova trdo izbojevati – tudi za neklubska in nefestivalska srečanja. Nocojšnji posnetek beleži enega izmed njih, ki se je zgodil na omenjenem festivalu zadnji dan, 16. avgusta lani, in je izšel pri založbi bobnarja Stefana Giusta. Kvintet ima močno postavitev in je odigral po posnetku sodeč izredno energičen špil s precej freejazzovskim zamahom. V postavi para bobnov, para saksofonov in kontrabasa igra mešana druščina večinoma široke izobrazbe, udarnost igre na tak način pa za člane zasedbe ni videti samoumevna. Ni videti, saj je šlo na posluh za precej vrhunski nastop. Kvintet je delna razširitev madžarskega tria, ki naj bi že v izvirni postavi na enem od improconovskih špilov poskrbel za evforijo med prisotnimi. Tako se je Markusu Krispelu, izvežbanemu tako v afroameriških idiomih kot i
DEATH GRIPS: BOTTOMLESS PIT

DEATH GRIPS: BOTTOMLESS PIT

Radio Študent, 8. junij 2016 ― Third Worlds/Harvest, 2016   »I'm God, yes, hello? Hello? Hello? Hell-ll-ll-ooo?« S temi besedami Karen Black otvori 14-minutni video »Bottomless Pit«, s katerim so Death Grips oktobra napovedali novo istoimensko ploščo. Omenjeni posnetek je bil del kopice enigmatičnih indicev, ki so tekom čakanja vodili še v nekaj drugih smeri, in čeprav smo tovrstnih reči pri Death Grips že vajeni, je ta kos sprožil skoraj več vprašajev in ganjenosti kot sama vsebina plošče. Ampak kaj pravzaprav je vsebina plošče, še posebej take, ki se kliče Brezdanja jama? Mar ni tam pravzaprav vse in še več od koncepcije vsega? Črnina in razpadli babilon govorice, katranska črnina globin izkustva – neskončna dolnja dislociranost, brezno. Karen Black je morda najbolj pomnjena kot igralka v kultnem hipijskem downerju Easy Rider, skozi desetletja pa se je proslavila kot karizmatična B-movie prezenca, ki je z Death Grips in še posebej z Zachom Hillom očitno močno resonirala. Kako tudi ne, saj v svojem modusu operandi in priklicanimi posledicami definitivno izpovedujejo močno navezanost na mračno podrast ne toliko ljudske kot prav specifično mainstream kulture. Terminalno bolna je Black v zadnjih mesecih življenja z navdušenjem pristala na branje parta, ki ga je zanjo napisal Zach Hill in ki bojda dela na ustreznem filmu – čeprav je enkrat prej že bilo govora o nečem podobnem, dokler se ni izkazalo, da filma ni in ne bo. Karkoli že, Karen Black neopisljivo briljira, s svojim intenzivnim pogledom pa nas je potegnila v zrenje kdove česa našega in postavila visoke standarde za album, ki naj bi iz teh misterijskih korelacij vzniknil. O Death Grips smo nazadnje izdatneje poročali pred dobrim letom v recenziji dvojnega opusa The Powers That B, nova izdaja pa je v mnogočem ravno nasprotna mamutskosti tistega podviga. 13 konciznih komadov nihajoče privlačnosti je verjetno tisto, kar naj bi v niti-ne-tako-zanimivih post festum racionalizacijah kreativnih vzgibov sledilo megalomanskim in težko
MEMOWU

MEMOWU

Radio Študent, 8. junij 2016 ― V čast in veselje nam je, da v Afterpartyju gostimo mlado nado ljubljanskega in slovenskega godbarjenja na napravah; prej poznana kot PAIR +, danes pa MEMOWU. Duo, ki ga sestavljata Sai Pan in Brina Vidic, spretno prepleta živo elektronsko glasbo, nekje med hipi in beati ter melanholijami in ambienti, ujetimi v intimen vokal. Vse skupaj gazi prve sluhometre, si pa duo zagotovo zasluži pozornost in prodornost, ki ju bosta krasili, če si bosta še naprej upala delovati v +. Povezave: https://soundcloud.com/memowu Foto: interneti  
še novic