Blank Face

Blank Face

Radio Študent, 15. junij 2016 ― Novice     Po singlu Notturno, s katerim je pred kratim za konec leta najavila svoj novi studijski album, se s pesmijo Dani bez sjena, v kateri se peča z individualnim in kolektivnim nemirom, vrača hrvaška alt pop kantavtorica Sara Renar. Tarkovskovski videospot varovanke hrvaške založbe Aquarius Records si lahko ogledate spodaj.      Detroitski raper Danny Brown je od založbe Fools Gold nedavno presedlal k častivredni britanski založbi Warp Records. Čeravno je Brown zadnji dolgometražec izdal leta 2013, pa je bil kljub temu zaposlen tudi v vmesnem času, ko je v glasbeno orbito izstrelil številne single in sodelovanja z imeni kot Rustie, Clams Casino in drugimi. Prvo seme, rojeno iz novopečene detroitsko-londonske naveze, je udaren, precej zanimiv singel When It Rains, ki ga je Brown pospremil z videospotom, zaznamovanim z nostalgično VHS-estetiko.      Torontska četvorka BADBADNOTGOOD, o kateri smo poročali že pred kratkim, je z glasbenim občestvom delila še en singel z njihovega prihajajočega dolgometražca IV. Psihedelična jazz miniatura z modernim pridihom, naslovljena Lavender, je nastala v sodelovanju z vse popularnejšim producentom Kaytranado. Četrto poglavje sage BADBADNOTGOOD bo pri založbi Innovative Leisure luč sveta ugledalo 8. julija.  <a data-cke-saved-href="http://badbadnotgoodil.bandcamp.com/album/iv" href="http://badbadnotgoodil.bandcamp.com/album/iv">IV by BADBADNOTGOOD</a>     Taisti dan pa bo pri založbi TDE izšel tudi novi, četrti dolgometražec losangeleškega rimoklepača Schoolboy Q-ja, ki bo nosil naslov Blank Face. Čeravno je Q doslej predstavil že dva singla, in sicer odlična Groovy Tony in That Part, za zdaj seznam na prihajajočem albumu izbranih skladb še ni bil razkrit. Lahko pa si ogledate albumsko platnico, na kateri najdemo izbrisan obraz jokajočega košarkarskega šampiona Michaela Jordana.     Švedski didžej in producent Kornél Kovács, ki ob A
REVEREND HAZE

REVEREND HAZE

Radio Študent, 15. junij 2016 ― Tokrat po dolgem odmoru, svežih moči polni, v goste prihajajo... REVEREND HAZE RŠ Afterparty info/rider Tour manager: N/A 1. Dragi RŠ, upamo, da vam lift dela. 2. Drugače si lahko bobnar kar sam znaša bobne v 17 štuk. 3. Ok, isto velja za vse (če slučajno bereš to, Martin). 4. Imamo Majo! Na vokalu! 5. Ne, ne znamo razložiti izvor našega imena. 6. Še manj našo zvrst. 7. Smo Reverend Haze. 8. Iz Ilirske Bistrice. 9. Hvala. Foto: Babo Povezava: https://reverendhaze.bandcamp.com/  
Fennesz & Giuseppe La Spada, Sculpture, Bowrain

Fennesz & Giuseppe La Spada, Sculpture, Bowrain

Radio Študent, 15. junij 2016 ― Kino Šiška, 17. 6. 2016   Petkov večer v Kinu Šiška, pripravljen v sodelovanju s SONICO, je na umirjeni ambientalni noti že nekaj čez devet otvoril domači Bowrain s postopnim plastenjem klavirskih akordov. Ti so skozi umirjene progresije ustvarjali prepletajoče se ambiente, izgradnji katerih se je že v naslednjem komadu pridružil še kitarist in pozneje bobnar. Stopnjevanje in z njim povezan občutek suspenza sta bila tako v posameznih skladbah kot v shemi celotnega nastopa torej ključna, čeprav potencialno tudi omejujoča elementa. V danem primeru so se dramatične ambientalne pokrajine lepo spojile s strateško umeščenimi sampli in se skozi zvočno udobje subtilno dotaknile pretežno sedeče publike v zgornji dvorani Kina Šiška. Ta se je ob prav tako postopnem in na koncu nenadnem zaključku nastopa zbrala v dolgem aplavzu. Po kratkem premoru se je večer nadaljeval pod taktirko britanskega dvojca Sculpture, njunega igrivega zvočnega eksperimenta, pospremljenega z ravno takšnimi vizualijami, ki so se zoperstavile zatohli akademskosti. Dan Hayhurst, upravitelj zvočne komponente njune celostne avdiovizualne izkušnje, je na posluh zelo intuitivno ali pa preprosto brezsramno eksperimentalno izkazoval zvedavo raziskovalnost. Morda zmedeno spajanje številnih kasetnih zank z različnimi prek CDJ-a predvajanimi digitalnimi sampli se je sicer lovilo v ohlapne okvirje plesnosti, a nikoli se ni zdelo, da se jim podreja ali se z njimi omejuje. V nastalem nepreglednem ustvarjalnem kaosu so se izredno zanimive analogne vizualije v svoji detajlirani kaleidoskopskosti spojile s prav tako pisanim in nadrobno oblikovanim zvokom. Zabavna kognitivna preobremenitev, ki smo je bili deležni ob nastopu dueta Sculpture, je v svoji lahkotni, na plesno okostje nameščeni igrivosti vedno znova ponudila prostran nabor zanimivih, tako sintetičnih kot analognih, zvokov, ki so povečini ohranjali presenetljivo lahkotnost. Kljub temu pa so si naša ušesa od njunega zvokovnega ekscesa zaslužen
3D PRASCI: 3D PRASCI

3D PRASCI: 3D PRASCI

Radio Študent, 15. junij 2016 ― ŠKD Pank Kura, 2016   Vrženi v svet se vsak po svoje spopadamo z osmišljanjem življenja in njegovih vsakdanjih muh. Življenje ni potica, a četudi bi bilo, še vedno ne bi imeli zgolj enega recepta za pripravo, pač pa mnogo njih. Tako se tudi tokratni predmet preučevanja srečuje s svojevrstnim izkustvom življenja, ki ga cinično interpretira skozi dodobra naštudirano glasbeno fuzijo in humor. Pod drobnogled tokrat jemljemo zasedbo, ki se je poimenovala 3D Prasci. Če se nekoliko orientiramo po samem pomenu besede ’prasci’, ki se giba okoli živali−prašiča in malovrednega človeka, lahko že sklepamo, da člani zasedbe ne želijo prizanašati niti samim sebi. Ljudje smo ljudje, smo tudi prasci in življenje je naš svinjak. Za 3D Prasce se kažejo vokalist, kitarist in človek za synthom Jure Duh, basist, vokalist in človek za klaviaturami Dejan Slak ter bobnar Marko Grubar. Če se vam ta poimenska množica sliši znana, to ni le zaradi Dejana Slaka iz zasedbe Moveknowledgement, pač pa zaradi reinkarnacije Prascev skozi duh projekta Od Franclna možgani, ki je pravzaprav postavil temelje za njihovo trenutno zvočno izrazoslovje. Slednje pa so končno tudi studijsko ovekovečili s kar dvojnim istoimenskim albumom 3D Prasci. Album se deli na dva ploščka, CD 1 – Pink in CD 2 – Light Blue, na vsakem je osemnajst komadov, vseh skupaj je torej šestintrideset. Na prvi posluh se sicer zdi, da gre še za eno izmed mnogih zasedb, ki se trudijo biti hkrati zabavne in kritične, vendar jim to zares ne uspeva, a z vsakim novim poslušanjem se nam pri Prascih odpira neki nov svet, v katerem prežvečeno vsebinsko jedrje preglasi dobro strukturirana zvočna podoba. Prav zares, precizna jazz fuzija, ki se ob spremstvu prog rocka in groovy bluesa znajde na dosegu našega sluha, zlahka nadomesti tisto nekaj, kar vsebinski del vztrajno namenoma izključuje. In sicer, znake kritiške resnosti. Vsak ima svoj način izražanja oziroma se lažje izraža na določen način. Nekomu je lažje pisati teoretske
Lecherous Gaze + 100 G's @ MKNŽ

Lecherous Gaze + 100 G's @ MKNŽ

Radio Študent, 15. junij 2016 ― MKNŽ Ilirska Bistrica, 14. 5. 2016   V Bistr'ci so štiri dobre stvari: rock'n'roll, punk, šnopc in Cure. Včeraj smo na koncertu v MKNŽ-ju dobili nekaj od vsega naštetega. Dogajanje po petdeseti obletnici najbolj legendarnega kluba pri nas se še ni umirilo, saj so se v MKNŽ-ju ustavili Lecherous Gaze iz ZDA. Poleg Američanov smo imeli priložnost videti še čisto sveži bistr'ški bend 100 G's. Bend sestavljajo vidni člani bistr'ške punk scene, saj člani igrajo v Devastated in Acrid Sunday. Prav zaradi tega je bilo v zraku veliko zanimanja in pričakovanj. 100 G'sso začeli svoj set s klasičnim rock'n'rollom, ki domuje v garažah. Skozi celoten set pa niso zapustili te varne cone konvencionalnega rocka. Zvokovno so bili malo kaotični in težko je bilo razbrati vse finese kitar. Podobno je bilo z vokalom, ki je bil izgubljen v zvočni sliki. Vseeno je bend suvereno odigral svoj repertoar, ki je žal deloval zelo sramežljivo. Vsi člani benda so talentirani, ampak svoje egote skrivajo oziroma jih krotijo. Dejansko gre za jebeni rock'n'roll in hočemo videti razmetavanje, pretiravanje, ekscese in egotripanje. Res pa je, da je bil to njihov šele drugi koncert, in morda bend potrebuje kakšen špil več, da se razbremeni začetne treme. Ampak moramo si priznati, da smo od benda, v katerem člani prihajajo iz punkovskega ozadja, pričakovali nekaj več. Definitivno jim je manjkalo drznosti in ostrine, saj se je na trenutke zdelo, kot da bo pred odrom zaplesal kak star parček, ki je mislil, da se v MKNŽ-ju dogaja šagra. 100 G's so bend, ki lahko igra po klubih in lahko mirno igra na vaških veselicah. Njihova forma je konvencionalna in predvidljiva, zaradi tega je bend enostavno prebavljiv in primeren za zabavne večere. Z zanimanjem jim bomo sledili naprej in upali na več drznosti in agresije. Večer so nadaljevali in zaključili ameriški Lecherous Gaze, ki imajo podobno kot 100 G's v opisu navedeno, da so člani preigravali v znanih bendih. Pri Lecherous Gaze gre za kar vpliv
Raw: From the first Glass to the Grave

Raw: From the first Glass to the Grave

Radio Študent, 15. junij 2016 ― Aural Music, 2016 <a data-cke-saved-href="http://rawbluesfromhell.bandcamp.com/album/from-the-first-glass-to-the-g..." href="http://rawbluesfromhell.bandcamp.com/album/from-the-first-glass-to-the-g...">From the First Glass to the Grave by Raw</a>  
GNILE DUŠE: NAŠ BOG JE PUNK ROCK

GNILE DUŠE: NAŠ BOG JE PUNK ROCK

Radio Študent, 15. junij 2016 ― Ohoho, 2016   Ko pomislim na ormoško glasbeno sceno, seveda najprej padejo na pamet Pridigarji - ta najuspešnejši ormoški alternativni glasbeni izvoz, ki je s svojimi ska-punk-hardcore ritmi prodrl ne samo čez Trojane, kar bendom iz »onega« dela domovinice redko uspe, pač pa tudi v mnoge dele Evrope in širše. Na žalost je zasedba predvsem zaradi razseljenosti članov trenutno v komi in vprašanje je, ali bo sploh še kdaj prišla k sebi. Toda kdor jih neznansko pogreša, lahko najde zasilno tolažbo v njihovih predhodnikih in na neki način tudi naslednikih – v Gnilih dušah. Zasilno tolažbo lahko Gnile duše nudijo le v tem smislu, da tudi v njihovem primeru tako kot pri Pridigarjih vokale bruha Davorin Bešvir – Dabe, ostrica in bodica obeh zasedb, ki že od konca sedemdesetih zliva svoj žolč na vse, kar si to zasluži. Ni važno, ali so levi, desni ali pa tisti sredinski. Če ga skopiram in malo zarimam: kdor smrdi, jih z njegovo duhovito, inteligentno liriko po grbi dobi. In smrdi na veliko. Veliko je gnilega v deželi tej. Vedno bilo in vedno bo. Celo toliko, da sta izšli že dve knjigi z besedili Pridigarjev in Gnilih duš, pa še nekaj jih je ostalo za rezervo ... morda za naslednjo ploščo enega ali drugega benda. Prvi album Vse je v skladu s predpisi, ki je bil pravzaprav na novo posneta istoimenska kaseta iz prve etape ustvarjanja benda, so Gnile duše izdale pred štirimi leti. Pričujoči album Naš bog je punk rock je tako šele njihov drugi album. Ampak ta »šele« jim pravzaprav dela nekaj krivice. Upravičen bi bil, če bi bend obstajal vsa ta leta in imel zanje pokazati zgolj ti dve plošči. Pa ni tako. Prva etapa Gnilih duš se je odvila med leti devetinsedemdeset in triinosemdeset. Potem je sledil dolg, predolg odmor, ko se je Dabe posvečal Pridigarjem. Toda na neki način so Gnile duše vedno živele znotraj le-teh in se nikoli zares poslovile. Ni treba imeti blaznega posluha, da se njihovo nasledstvo razbere iz tistih bolj pankerskih in hardkoraških komadov naš
Killswitch Engage v Kinu Šiška

Killswitch Engage v Kinu Šiška

Radio Študent, 15. junij 2016 ― Kino Šiška, 13. 6. 2016   Dva dni nazaj je Ljubljano po dolgem času obiskala 'ta velika' metalcore turnejska karavana, ki je med drugim pripeljala same prvake žanra, bostonske Killswitch Engage. Res je, da kolektiv Veselih Dihurčkov, pa tudi ekipa Hardcore Koper!, crew iz Laškega ter ne nazadnje tudi vse bolj aktivna mariborska sila, ki deluje v Pekarni, skrbijo za to, da Slovenija ne ostaja na suhem, kar se tiče obiskov metalcore, djent ali deathcore bendov, a vseeno že dolgo nismo uzrli imena kalibra Killswitch Engage, benda, ki je Slovenijo resda že obiskal nekaj let nazaj, ko so uprizorili norijo brez primere v mariborskem Štuku, a katerega obisk bi vselej moral odmevati, saj mogoče res ne gre za enega prvih metalcore bendov na svetu, vseeno pa gre za ime, ki je žanr uveljavilo med množicami, ga zacementiralo v srca poslušalcev in konec koncev postalo sam sinonim za metalcore žanr. Lahko je torej jasno, da je Kino Šiška pokal po šivih, pa čeprav ni bil zapolnjen do zadnjega kotička. A prišli so ljudje z vseh vetrov, ljudje, ki so prekipevali od energije in navdušenja nad dejstvom, da so poleg Killswitch Engage v mesto prišli še eni giganti, in sicer Atreyu, ter morda malce manjši, a vseeno na sceni močni August Burns Red ter Bury Tomorrow. Navdušenje je seveda bilo še večje ob objavi, da pridejo tudi angleški metalcore prvaki Architects, a je hkrati tudi upadlo, ko so dotični mladeniči odpovedali ostanek turneje zaradi osebnih razlogov oziroma družinske enega izmed članov. Vsekakor pa so ostali štirje bendi poskrbeli za to, da se prišleki z vseh vetrov niso obrisali pred nosom. Koncert je otvorila mlada zasedba Bury Tomorrow, katere nastop pa je avtor recenzije žal izpustil zaradi službenih obveznosti in dokaj zgodnjega začetka koncerta. Je pa zato uspel ujeti nastop kvinteta August Burns Red, ki ne samo, da je ponudil energičen nastop s strani vseh članov, temveč je tudi glasbeno popestril dogajanje z metalcorom, ki kar se emocionalnega naboja
JANKO ROŽIČ: Kakovost je še vedno treba tihotapiti

JANKO ROŽIČ: Kakovost je še vedno treba tihotapiti

Godibodi, 14. junij 2016 ―   Janko Rožič, človek, ki ljubi slovenski jezik, glasbo in prostor, v katerem se razvijata oba. Arhitekt in filozof, »oče« današnje Celice, ki je iz zapora postala središče mlade vitalnosti, z zaupanjem zre v prihodnost Slovenije.   V Sloveniji se radi postavljamo z brezplačnim šolstvom, z možnostjo za izobraževanje prav vseh, ne glede na družbeni […]
Svaštarnica

Svaštarnica

Radio Študent, 14. junij 2016 ― Novice   Povsem frišno z YouTuba // SsmKOSK: elijev ogenj   Napovedujemo Barakafast 2016, domači festival alternativne glasbe, ki je zadnje dve leti počival, letos pa se spet zaganja s polnimi pljuči v zaloški - Baraki, kje pa drugje. Eno- do dvodnevni festival se bo odvil 24. junija na ustaljenem zaloškem travniku. Če lokacije še ne poznate, bo najbolje, da jo poiščete na vam najljubšem spletnem zemljevidu oziroma obiščete Facebook stran dogodka Baraka 2016, že zdaj pa vam lahko zagotovimo, da se bo tam: kampiralo, jedlo, pilo in poslušalo Carnaval, Jeguljo, Haiku Garden, Black Barakudo in Miho Peterliča. Ter morda tudi igralo badminton.   Duhu časa primerno je nedavno nastal domači film z naslovom Odpadki druge generacije: po stopinjah nekega punka. Film govori o generaciji panksov, ki se je oblikovala po letu 1991 in še vedno verjame, da je drugačen svet mogoč in potreben. O punk ideologiji, kulturi, glasbi, skvoterskem gibanju, svobodoljubju in politični borbi pod zastavo anarhizma v filmu iz prve roke pripovedujejo aktivni pripadniki undergrounda: glasbeniki, aktivisti, skvoterji, glasbeni promotorji in organizatorji. Gre, skratka, za dokument neodvisnosti, ljubezni do glasbe in ustvarjanja ter za premislek o svetu, ki ga ne poganja le kapital. Predpremiero dokumentarca si lahko v organizaciji RAFAL Crew ogledate 7. julija v Klubu Gromka.   Če smo že v uporniških in pankerskih vodah, pa navrzimo še tole novico, ki bo verjetno razveselila zlasti tiste, ki imajo raje novejše plošče kultnega blackmetalskega dueta Darkthrone. Zadnja leta ju namreč precej bolj zanaša v pankersko ruženje, kar pa zvestega poslušalstva prav nič ne moti. No, dvojec je sicer vešč uporabe družbenih omrežij, ne da pa prav dosti na marketinške trike, zato sta na svojem Facebooku profilu včeraj zapisala: “There will soon be some announcements regarding our new album. About time.” Lahko se le strinjamo: končno nova Darkthrone plata!   Kanads
CARATE URIO ORCHESTRA: LOVER

CARATE URIO ORCHESTRA: LOVER

Radio Študent, 14. junij 2016 ― Klein, 2016   Pogosto zasledimo trend, da se pop rock zasedbe na svojih albumih ali živih nastopih slej kot prej poslužijo orkestralnega zvoka, kar so nedavno na svojem novem albumu storili tudi Radiohead. Prav tako se podobne zasedbe obračajo v smeri noisa in morda celo freejazza, bolj redko pa se zgodi obrat freejazzerjev in klasikov v smer popoidnega zvoka. Eden takih primerov so Carate Urio Orchestra, zbrani okrog belgijskega pihalca, vokalista in tekstopisca Joachima Badenhorsta, ki v izogib žanrskemu ponavljanju sledi geslu ˝The more, the merrier!˝ in kot skladatelj sodeluje tudi s somišljeniki s filmskega in plesnega področja. Pri svojih štiriintridesetih letih je že dober znanec evropskih in ameriških odrov, svoj glasbeni talent pa kali v več raznovrstnih zasedbah, med katerimi prevladujejo jazzovsko usmerjene, izstopajo pa vsaj Equilibrium Trio in Baloni ter sodelovanje z Lama Triom. V tokratni Tolpi bumov vam predstavljamo njegov panevropski septet, lani slišan tudi pri nas na Jazz Festivalu Ljubljana. Sama zasedba Carate Urio Orchestra in njihov drugi izdelek Lover predstavljata ravno to njegovo težnjo po glasbeni raznolikosti v praksi. Vendar pazljivo! Gre za shizofren izdelek, a izredno poslušljiv in ne monoton, saj se precej številna zasedba po formi sprehaja med prosto improvizacijo in kompozicijo, po vokalu in tekstih spominja na art pop in indie rock, po dolgih, ponavljajočih se temah, stopnjevanju in vijačenju zvoka pa se približuje post rocku z dobršno mero psihedelije. Poleg Badenhorstovega poprijemanja za klarinet in saksofon v zasedbi slišimo še mednarodno šesterico z jazzovskim pedigrejem, od katere večina igra v manjših zasedbah. Pridružujeta se mu njegova glasbena tovariša iz benda Baloni, to sta violist Frantz Loriot in kontrabasist Pascal Niggenkemper, s kitaristom in bobnarjem Seanom Carpiom pa se poznata iz tria Red Rocket. V hipnotičnem, če ne že kar romantičnem duetu Os Meus Shorts sodeluje s kitaristom Nicom Roigom,
100 decibelov vsepovprek

100 decibelov vsepovprek

Radio Študent, 14. junij 2016 ― V današnji oddaji 100 decibelov ne zamudite:  - za zanimivo popestritev bo Aleš Hadalin v soboto nastopil na letnem odru Gale Hale. Več o tem, kaj pripravlja in kaj se plete, boste lahko slišali iz njegovega lastnega glasu (v intervjuju, kajpak, in v kakšnem komadu zraven),  - na Net Label Day pripravlja založba Kamizdat posebno kompilacijsko izdajo, več o tem - Luka Prinčič (več http://netlabelday.blogspot.si/p/home.html),  - treba bo povedat še kej o prihodnosti slovenskega hip hopa in v katero smer gre - glede projekta Mladi Rapetek (https://www.facebook.com/mladirapetek/),  - od težje kitarskih viž pa se gremo posvetit še novi izdaji 3D Prascev in... - ... na koncu še mlade bistrške punk-rock'n'roll skupine 100g's, ki špilajo danes v MKNŽju ob Lecherous Gaze.  Ne skrbet, danes bo dolg koncertni zapovednik! Za več muske! 

ODPRTE PRIJAVE ZA MENT Ljubljana 2017

Kino Šiška, 14. junij 2016 ― MENT išče bende in solo izvajalce za svojo tretjo edicijo! Prijave so možne do 5. septembra prek spletne platforme Gigmit – kliknite TUKAJ. MENT Ljubljana sestavljata konferenca, ki se osredotoča na glasbeno industrijo in umetnost vpleteno vanjo ter glasbeni festival. … Preberi več →
MUR: HEARTWORN

MUR: HEARTWORN

Radio Študent, 14. junij 2016 ― Samozaložba/Fragile Branch Recordings, 2016   Mur je solo projekt Camerona Satherja, ameriškega glasbenika, ki združuje eklektičnost kaskadskega black metala s folkovskimi, akustičnimi specifikami. Po lani izdanem prvencu Athabasca je Sather letos izdal svoj drugi album z imenom Heartworn, ki se mu posvečamo tokrat. O kaskadskem black metalu smo na naših povedali valovih že mariskaj, bolj poglobljeno pa nam ga je predstavil Luka Bevk v eni izmed edicij oddaje DJ Grafiti. Ideologija in etika sta tu ključnega pomena. Razne zasedbe predstavnice kaskadskega black metala se jasno izražajo v zvezi s spektrom problematik od poglobljene duhovnosti in ekološke ozaveščenosti do politične angažiranosti.Ttokrat obravnavani solo projekt Mur z novim albumom tu ni nobena izjema. Album Heartworn tematsko zajema surovost narave, selitve živali ter floro in favno pokrajin. Poglobljeni duhovnosti obravnave je veliko pripomogla tudi lokacija samega snemanja albuma - na podeželju nekje v Minnesoti, kjer je Sather zajemal tudi šume okolja. Čeprav so komadi zelo glasbeno raznoliki in lahko stojijo sami zase, album Heartworn deluje kot povezana celota prav skozi razne okoljske zvočnosti in atmosferična slojenja. Okleščeni akustični deli pogosto zvenijo s pdridihom ameriške folk glasbe ali americane, kot je to očitno v komadu Cold Mountain. Na albumu prihaja tudi do preboja black metalskega udrihanja čez trenutek akustične površinskosti. Taka dinamika poskrbi za še bolj napeto rdečo nit celotnega albuma. Prvine drona in dooma so več kot očitne že v uvodnem komadu Hollow Bones In The Millstone, prav tako se v komadu Wyeth Stone gradi epsko plastenje različnih kitarskih vzorcev black metala. V osmih komadih nam Sather raznolikost svojega izraza reprezentira tudi skozi raznolike vokalne podvige. Od visokih krikov, nižjih umazanih ječanj, do čistih melodij ob spremljavi akustične kitare. Neofolkovske strukture se v odmevu gradijo skozi komad Limbless Frozen Monarch, v katerem
PISSGRAVE, PHRENELITH

PISSGRAVE, PHRENELITH

Radio Študent, 14. junij 2016 ― MC Postojna, 12. 6. 2016   V nedeljo se je v Postojnskem MC-ju zgodil underground death metal koncert tiste vrste, ki v teh logih spet ni tako pogost. Kljub redni prisotnosti vseh velikih death imen, večjih prizorišč in višjega cenovnega razreda pa bende, ki ohranjajo še neko drugo plat death metal dediščine, srečujemo malo redkeje. Tu mislim predvsem na severnoameriške Pissgrave, ki so s ploščo »Suicide Euphoria«, izdano pri čislani založbi Profound Lore, ter tudi predhodnim demotom v podzemlju sprožili valove vznemirjenja. Pissgrave nam namreč predočijo tisto reč, ki sem jo skozi leta pisanja rad označeval s skovanko novo death metal neandertalstvo – z izstopajočimi avant bendi, kot so Antediluvian, Portal, Teitanblood itd. No, Pissgrave so obenem pravoverno in neizpodbitno starošolski ter hkrati izstopajoče osebni, moteni, morbidni, skratka polni doživljajskega hrupa. In to je pristop in občutenje, ki hkrati z zadostitvijo bogovom druge polovice osemdesetih in začetka devetdesetih, pa tudi tistih izven krogov časa še bolj odklepa tudi vedno prisotno avantgardnost temeljnih kamnov žanra. Za použitje tega se je MC Postojna, ki sem ga sicer tokrat obiskal prvič, in to na muhasto lep in notranjsko mračen zgodnji nedeljski večer, zdel več kot primeren. Nekaj pač mora biti na prizorišču, kjer te vsak šum glasbe iz ozadja, pa naj bo iz telefona ali predverja, spomni na Bathory - tudi če se motiš. Večer so otvorili danski Phrenelith, meni neznan bend, ki je, kot sem razbral, tik pred izdajo prvenca. Sta pa na spletu dostopna dva demo posnetka. Phrenelith so bili dejansko pravo presenečenje, njihova specifična vrsta rahlo doomerske death nesnage pa je še najbolj spomnila na kake zgodnje Incantation – poleg žlahtne umeščenosti v temačne ekscese brezštevilnih podtalnih death poganjkov. Tako kot Pissgrave so tudi Phrenelith bili obrnjeni v tisto obdobje kaljenja in vznemirljivega potenciala, ki je stavilo predvsem na otipljivo atmosfero in naraščajočo opres
še novic