JULIANNA BARWICK: WILL
Radio Študent,
20. junij 2016
―
Dead Oceans, 2016
Tretji dolgometražec v Brooklynu živeče glasbenice Julianne Barwick je bil, tako kot njen predhodni album, izdan pri založbi Dead Oceans, in sicer maja letos. Zadnji album Will postreže z zelo konkretnim aranžerskim pristopom. Kljub temu, da se glasbenica zelo prepušča naključjem in skladbe v osnovi nastajajo iz improvizacij, tudi terenskih posnetkov, pa zadnja plošča vsebuje precej jasnejše okvire oziroma prijeme.
Značilni zvok, ki ga razvija že od začetkov, torej od izdaj EP-jev še pred prvim dolgometražcem The Magic Place, je sestavljen iz nasnemavanj nareverbanih vokalov, minimalističnega klavirja in občasnih godalnih vložkov. Izdaje so tako zvokovno precej povezane, a hkrati se v vsaki izmed njih subtilno razkrivajo trenutna situacija glasbenice, njena razmišljanja in proces ustvarjanja oziroma soustvarjanja. Od povsem samostojnega ustvarjanja je namreč na predhodniku Nepenthe prešla k sodelovanju z islandskim producentom Alexom Somersomin kupom vokalistov, na sveži izdaji pa se je odločila, da bo produkcijo ponovno v celoti vzela v svoje roke.
K temu je menda pripomogla tudi situacija, v kateri je plošča nastajala. Barwick je namreč ustvarjala med turnejo, med nenehnim spreminjanjem lokacij, posnetki so nastajali v New Yorku, v Moogovi tovarni v Severni Karolini in na Portugalskem. Zdi se, da je nenehno spreminjajoča se situacija iz nje ravno zaradi lokacijske izgubljenosti izvlekla jasnejšo nit.
Če se je prejšnja plošča Nepenthe ponašala z mešanjem hladnih in neopredeljivih islandskih zvokov, potem Will ohranja glasovno lebdenje in prelivanje iz akorda v akord. Obenem pa je na njej nekaj ključnih trenutkov, v katerih se bolj in bolj izpostavljajo osrednji deli skladb, bodisi je to del melodije, redke razkrite besede oziroma fraze bodisi sintetizatorski motor. Glasbenica vedno samozavestneje stopa v konkretnejše glasbene manevre, kot da ne ustvarja več le brezstranih pokrajin, ampak vedno bolj razkriva svoj svet, svojo i
