Radio Študent, 14. julij 2016 ― V tokratni oddaji bomo prisluhnili drugi skupni plošči Ffansïon | Fancies violinsko-klavirskega dueta ANGHARAD DAVIES & TISHA MUKARJI, se potopili v nizke frekvence plošče Black Meat norveškega tubista KRISTOFFERJA LO-ja in sledili improvizacijam francoskega dvojca DAFNE VICENTE-SANDOVAL & PASCAL BATTUS z istoimenske plošče ...  ANGHARAD DAVIES & TISHA MUKARJI: Ffansïon | Fancies (Another Timbre, 2016) Angharad Davies- violina; Tisha Mukarji- klavir;; Another Timbre DAFNE VICENTE-SANDOVAL & PASCAL BATTUS: st (Potlatch, 2016) Dafne Vicente-Sandoval- fagot, mikrofoni, mešalna miza; Pascal Battus- rotirajoče in vibrirajoče površine, predmeti;; Potlatch KRISTOFFER LO: Black Meat (Name Music, 2016) Kristoffer Lo- tuba, flugabone, efekti;, ojačevalci; Name Music

Radio Študent, 14. julij 2016 ― On Parole, 2016   Nekaj let nazaj so post apokaliptično zgodbo pričeli pripovedovati primorski Hellcrawler, ki so takrat postregli z zašusanim prvencem Wastelands. Nekaj let kasneje se z dvema novima članoma in s podporo nove založbe primorska naveza vrača z novim poglavjem temačne narative. Zgodba govori o Hellcrawlerju, ki živi v že zdavnaj mrtvem svetu. Življenje je borba, smrt je vsakdanja, trpljenje je način življenja, vsak trenutek sreče mine prehitro. Logično je, da se v tokratni Tolpi Bumov odvija prava apokalipsa. Ob branju tekstov na ploščku Sandstorm Chronicles, tukajšnjemu piscu ni jasno, ali Hellcrawler tekstovno črpajo iz Mad Maxa ali iz Kingovega The Dark Tower opusa, mu pa je jasno, da je glasbena podlaga našla svoj vzor v starem švedskem death metalu. Narediti konceptualni album z glasbeno podlago, ki so jo dodobra uveljavili in prežvečili predvsem Dismember, Entombed, Unleashed, Grave ipd., kasneje jo mogoče še obogatili Edge Of Sanity, Vomitory in Anata ter Insision, v zadnjem desetletju pa kvečjemu ponovno pogrevali mnogi mlajši švedski, ameriški in nemški death metal bendi, ni lahka stvar. A Hellcrawler so uspeli na svoj način. Namreč, po zloveščem intru, ki je odigran predvsem na klavirju in nas spomni na kakšne zgodnje Entombed, Dismember, Edge Of Sanity in Morgoth, se pred nami odpre dobre pol ure dolga death metal borba. Različno od prvenca Wastelands, na katerem so Hellcrawler uspeli ustvariti zlovešče glasbeno dogajanje, ki pa je sčasoma postalo preveč monotono in na trenutke celo duhamorno, so s Sandstorm Chronicles skreirali peklenski ''roller-coaster'', saj kljub enotni zgodbi, ki se razprostira skozi ves album, sledimo ne samo tekstovno, temveč tudi zvočno predvsem raznolikim poglavjem. Sandstorm Chronicles traja torej dobrih 30 minut, kar je ravno prav, da plošča pusti dober vtis, da vas ne dolgočasi in da v vas zbudi še nadaljnje hrepenenje. To doseže z razgibano glavno podlago, ki je z večjim deležem hitrejših

Radio Študent, 14. julij 2016 ― Gala Hala, 13. 7. 2016   Sredin večer v Gala hali je minil v znamenju Rok Zalokar Tria. Fantje so namreč predstavljali svoj najnovejši izdelek, plato Vol. 2. In čeprav smo jih s podobnim programom lahko slišali že februarja na Festivalu slovenske jazzovske ustvarjalnosti Zvončki in trobentice, je sinoči potekala uradna predstavitev ploščka. Jože Cesar za bobni, Dejan Hudoklin s kar dvema električnima basoma in Rok Zalokar za električnim klavirjem, sintetizatorjem zvoka in delay efektom. Sicer trojec ne potrebuje posebne predstavitve, saj se mladcev spomnimo še s Klubskega maratona 2012, leto kasneje pa so pri hišni založbi Radia Študent izdali tudi svoj prvenec Vol. 1. Logično nadaljevanje, album Vol. 2, je torej sledil po treh letih kreativnega »premora« in včeraj je imela ljubljanska publika odlično priložnost, da se seznani z njim. Fantje so koncert odigrali v enem poldrugournem setu, v katerem smo slišali skoraj vse skladbe z zadnjega albuma in še nekaj biserov s prejšnje plošče. Januareva in A Pile of Snow sta se odlično zlili v dogajanje z zadnje plate. Tudi sicer je bil razpored skladb izredno domišljen in nam je prek vključenosti materiala s prejšnjega cedeja razkrival konsistentnost in razvojno pot tria. Prehodi med jazzovskimi, fusion in eksperimentalnimi deli so bili dobro izpeljani, z izjemo večjega sintetizatorskega noise vstavka, ki je deloval bolj kot ne samemu sebi namen. Tudi sicer so potenciali elektronskih primesi ostali precej neizkoriščeni in mestoma tudi niso bili dobro integrirani. Prav tu se je kazala morda največja vrzel med zvokom na plošči in živo izvedbo. Ob začetku koncerta je bilo čutiti rahlo zadržanost, a kasneje se je trio malce bolj uigral. Kljub obširnim improvizacijskim delom so največjo izraznost dosegli v aranžiranih, oziroma komponiranih delih. V slednjih je trojec deloval bolj povezano in prepričljivo. Sicer lahko z lahkoto rečemo, da so Zalokarjeve tehnične sposobnosti na visokem nivoju, tudi prijemi, po k

Radio Študent, 13. julij 2016 ― Subtext, 2016   Zares zvedavo mora biti uho, ki se zdrzne ob omembi potapljaških terenskih posnetkov. Saj ne, da bi šlo za avtomatično nezanimivo temo, a na prvo žogo se zdi nevzdržno predvidljiva. Podvodne pokrajine, sicer skrivnostne in še zdaleč ne povsem raziskane ali razumljene, ne slovijo ravno po pestri ponudbi zvokov za človeška ušesa, vajena širjenja zvočnih valov po suhem prostoru. Jasno pa je zajemana zvoka okolja ne gre soditi po platnicah. Ko se pravi koncept znajde v pravih rokah, lahko pride do nepredvidljivo zanimivih reči – in v taki situaciji v tokratni Tolpi srečamo Erica Holma. Celotno sliko naj pomaga obarvati dejstvo, da tu ne gre za lahkotno počitniško tavhanje školjk. Založba Subtext ne zahaja daleč od dolgoletnega niza industrialne estetike, ki se je manifestirala predvsem v številnih izdajah Emptyset in Rolyja Porterja. Pričujoči izdelek namreč dokumentira dokaj pomembno odločitev v Holmovem življenju, in sicer izbiro med študijem filma in televizije v Veliki Britaniji in tečajem industrijskega potapljaštva na Norveškem. Za drugo možnost se je sicer odločil tudi iz finančnih razlogov, a sredi tečaja mu je postalo jasno, da ima edinstveno priložnost zajeti svet, ki ga večina ljudi ne bo nikdar izkusila. Rekreacijsko potapljanje je eno, sprehajanje po morskem dnu v skafandru pa je morda najbolj nezemeljska izkušnja, ki jo lahko človek doživi na zemlji. Holm na Norveškem ni turist; že pred dvema letoma se je tam mudil, ko je prav tako za Subtext snemal na terenu na otoku Andøya. S kontaktnimi mikrofoni je posnel vibracije vojaškega komunikacijskega kabla in posnetke uredil v celoto, ki je postala ena vidnejših izdaj temačne ambientale zadnjih let. Pri Barotraumi je ubral nekoliko drugačen pristop. Zvočni mojster s težkim srcem prizna, da je večina posnetkov nastala kar z notranjim mikrofonom kamere GoPro. Ta je sicer daleč od vrhunske opreme za snemanje zvoka, a ohišje, ki jo ščiti pred vdorom vode ob velikem tlaku, dobro p

Radio Študent, 13. julij 2016 ― Subtext, 2016   Zares zvedavo mora biti uho, ki se zdrzne ob omembi potapljaških terenskih posnetkov. Saj ne, da bi šlo za avtomatično nezanimivo temo, a na prvo žogo se zdi nevzdržno predvidljiva. Podvodne pokrajine, sicer skrivnostne in še zdaleč ne povsem raziskane ali razumljene, ne slovijo ravno po pestri ponudbi zvokov za človeška ušesa, vajena širjenja zvočnih valov po suhem prostoru. Jasno pa je zajemana zvoka okolja ne gre soditi po platnicah. Ko se pravi koncept znajde v pravih rokah, lahko pride do nepredvidljivo zanimivih reči – in v taki situaciji v tokratni Tolpi srečamo Erica Holma. Celotno sliko naj pomaga obarvati dejstvo, da tu ne gre za lahkotno počitniško tavhanje školjk. Založba Subtext ne zahaja daleč od dolgoletnega niza industrialne estetike, ki se je manifestirala predvsem v številnih izdajah Emptyset in Rolyja Porterja. Pričujoči izdelek namreč dokumentira dokaj pomembno odločitev v Holmovem življenju, in sicer izbiro med študijem filma in televizije v Veliki Britaniji in tečajem industrijskega potapljaštva na Norveškem. Za drugo možnost se je sicer odločil tudi iz finančnih razlogov, a sredi tečaja mu je postalo jasno, da ima edinstveno priložnost zajeti svet, ki ga večina ljudi ne bo nikdar izkusila. Rekreacijsko potapljanje je eno, sprehajanje po morskem dnu v skafandru pa je morda najbolj nezemeljska izkušnja, ki jo lahko človek doživi na zemlji. Holm na Norveškem ni turist; že pred dvema letoma se je tam mudil, ko je prav tako za Subtext snemal na terenu na otoku Andøya. S kontaktnimi mikrofoni je posnel vibracije vojaškega komunikacijskega kabla in posnetke uredil v celoto, ki je postala ena vidnejših izdaj temačne ambientale zadnjih let. Pri Barotraumi je ubral nekoliko drugačen pristop. Zvočni mojster s težkim srcem prizna, da je večina posnetkov nastala kar z notranjim mikrofonom kamere GoPro. Ta je sicer daleč od vrhunske opreme za snemanje zvoka, a ohišje, ki jo ščiti pred vdorom vode ob velikem tlaku, dobro p