Radio Študent, 15. september 2016 ― V tokratni oddaji bomo prisluhnili novi plošči francoskega ustvarjalce MARCA BARONA, bivšega pihalca, danes tvorca zagonetne elektroakustične glasbe s plošče Un salon au fond d'un lac. Prisluhnili bomo tudi japonsko-kitajsko-korejskemu triu FEN (FAR EAST NETWORK) z njihove prve plošče, v živo posnete 4.2.10 ... MARC BARON: Un salon au fond d'un lac (Potlatch, 2016) Marc Baron- kompozicije, ...;; Potlatch FEN (FAR EAST NETWORK): 4.2.10 (Otoroku, 2016) Ryu Hankil- elektronika, predmeti; Yan Jun- elektronika; Otomo Yoshihide-kitara, predmeti, efekti;; Otoroku  

Radio Študent, 14. september 2016 ― Kino Šiška, 13. 9. 2016   V torek se je v sklopu evropske turneje prvič v Sloveniji ustavil odličen pianist in vokalist Terry Riley, ki je znan po številnih minimalističnih kompozicijah, po sodelovanjih pa denimo po kontinuiranem in intenzivnem delu s Kronos Quartetom. Glasbeni virtuoz velja za enega najvplivnejših ameriških skladateljev 20. stoletja, pri svojih enainosemdesetih letih pa še vedno komponira in koncertira. Tokrat se je v spremstvu sina kitarista in skladatelja Gyana Rileyja predstavil s svojimi novejšimi komponiranimi deli, na katera s sinom v duetu improvizirata. Slava Terryja Rileyja izhaja predvsem iz njegovega glasbenega dela z naslovom In C iz leta 1964, ki kljub določeni strukturi dopušča nešteto variacij v izvedbi. Morda se jo malce pretenciozno označuje kot prvo minimalistično kompozicijo, vendar pa je bila In C gotovo vsaj povod za ključni širši razmah minimalizma. Minimalizem je vzniknil kot odziv na izrazito političen evropski modernizem z Adornom na čelu ter nedoločenost v glasbi in popolno razgradnjo zvoka Johna Cagea. Obe smeri sta zavračali ritem in harmonijo, ki ju je nato minimalizem vrnil. Skladatelji minimalizma so se na svoj način upirali z dromljajočo kompozicijo in repeticijo. In ravno po repeticiji je postal znan torkov gost Terry Riley, ob katerem se omenjajo še vsaj imena Steve Reich, John Adams in Philip Glass. Vpliva nadaljnega razvoja minimalizma, ki so ga prevzele tudi številne rockerske zasedbe, med drugimi denimo Velvet Underground, pa pri Terryju Rileyju ni več zaslediti v večji meri. Vendar pa Terry še zdaleč ni bil zgolj in samo minimalist, temveč je z glasbo v splošnem veliko eksperimentiral. Zavidljiva so njegova avantgardna in jazzerska dela, njegovo eksperimentiranje z drogami pa ga je kot marsikaterega glasbenega kolega privedlo tudi do new age filozofije in indijske glasbe. Mešanica teh različnih vplivov se je odrazila tudi na torkovem koncertu, prevladovali pa so pretežno indijski in na mestih

Radio Študent, 14. september 2016 ― Saddle Creek, 2016   Masterpiece by Big Thief Nomen včasih res je omen. Denimo v primeru Brooklynčanov Big Thief, ki so z izvedbo uspeli upravičiti velikopotezno ime svojega prvenca izdanega konec maja pri založbi Saddle Creek. Masterpiece, na katerem je dvanajst pesmi, je resnična mojstrovina, ki se je ne bi sramovale niti precej bolj izkušene zasedbe. Nasploh je zanimivo, da se je kvartetu uspelo na sceni pojaviti tako nenadoma, saj je dandanašnji v navadi, da se vsaka sveža glasbena skupina mestu in svetu predstavlja korak za korakom. Z Big Thief je bilo malce drugače, saj so se z javno podobo materializirali kar naenkrat v obliki pesmi Masterpiece, ki je v bistvu že napovedovala prihajajočo istoimensko ploščo. Sicer pa to ne pomeni, da Adrianne Lenker, Buck Meek, Max Oleartchik in James Krivchenia niso ustvarjali že prej. Dejavna je bila predvsem Adrianne, sicer gonilna sila druščine, ki je leta 2014 posnela kantavtorsko ploščo, tej pa je potem isto leto dodala še dve izdaji, na katerih je že muzicirala prav z Buckom. Ta je v preteklosti tudi posnel kar nekaj samostojnega materiala, ki mu lahko prisluhnete na Bandcampu. Ta akustična preteklost dodatno osmisli raznolikost trenutnega zvoka zasedbe, ki je usredinjen na presečišče kitarske americane v najširšem možnem smislu. Prva singla Masterpiece in Real Love sta bila grandiozni hardrockovski epopeji, ki sta brneli kot Crazy Horse in z grenko-sladkimi besedili zadeli naravnost v srce, zato je bilo prvo poslušanje celotne plošče za marsikoga verjetno precejšnje presenečenje. Ostalih deset pesmi je namreč precej drugačnih. Little Arrow, Lorraine, Velvet Ring in Randy so akustične skladbe, ki dobro izkoristijo Adriannin topel, bogat vokal, pesem Vegas v spomin prikliče vztrajne riffe skupine Warpaint, Interstate je bolj oglata, a izjemno nalezljiva popevka v slogu baltimorskega dua Wye Oak, Paul in Parallels pa se na drugi polovici plošče približata nostalgični melanholiji Sharon Van Etten. Nav

Radio Študent, 14. september 2016 ― PRAH Records, 2016   http://prahrecordings.bandcamp.com/album/upstepping" href="http://prahrecordings.bandcamp.com/album/upstepping">Upstepping by Oliver Coates Oliver Coates je londonski skladatelj, producent, predvsem pa čelist, ki ga v eni zadnjih letošnjih – recimo temu še poletnih Tolp bumov  - najdemo nekje v procesu združevanja dveh različnih, a ne popolnoma tujih si glasbenih okolij. Plodno mednarodno kariero koncertnega glasbenika in solista je zgradil na akademskih temeljih, za širše razumevanje konteksta Coatesa kot aktualnega muzičista pa je enako pomemben tudi njegov apetit za elektronsko plesno glasbo. Eklektičen seznam njegovih projektov, ki je v zadnjih letih zelo poln in razvejan, pokrije tako rekoč celoten spekter med omenjenima skrajnostma: od raznih sodelovanj z britanskimi orkestri, solističnih nastopov ter rezidence v londonskem Southbank Centru; prek prehodnih del, kot je na primer sodelovanje z London Contemporary Orchestra in Actressom; do manj formalnih srečanj z Massive Attack, Radiohead, Micachu in drugimi. Pred tremi leti je pri londonski založbi PRAH izdal prvo ploščo pod lastnim imenom, letošnje poletje pa to zgodbo nadaljuje s še enim pogumnim prebojem v svet digitalije, z albumom Upstepping. Tako ideja za konceptom kot tudi zvočno dogajanje na albumu ne igrata na prvo žogo. Za pionirstvo v spajanju klasike in plesne elektronike smo v letu 2016 že kar pošteno pozni; tistih nekaj asociacij, ki se ob taki kombinatoriki utrnejo, pa praviloma ni nosilo prav mamljivih rezultatov. Vtakniti en Bachov sample med štiri kick bobne je nekaj, kar dandanes lahko stori vsakdo z desetimi minutami časa.  K sreči pa Coates ubira drugačen pristop. Glavno vodilo ob ustvarjanju glasbe za album Upstepping je bilo - kot pravi sam - omejevanje. Skoraj ves zvok, ki ga je tu moč slišati, so čisti ali obdelani posnetki avtorjevega prvega inštrumenta - čela. Še več, Coates se celo vzdrži trkanja po ogrodju instrumenta ali podobnih trikov,

Radio Študent, 14. september 2016 ― Spècula, 2016   <a data-cke-saved-href="http://sonofmarketing.bandcamp.com/album/my-awesome-mixtape-4-2016" href="http://sonofmarketing.bandcamp.com/album/my-awesome-mixtape-4-2016">My AweSOMe Mixtape #4/2016 by AA.VV.</a> Teho Teardo in Blixa Bargeld sta po treh letih posnela drugi skupni album, ki mu tako kot prejšnjemu sledi turneja, na kateri se bosta prav tako kot na prejšnji ustavila tudi v Ljubljani. Bargelda, sicer frontmana Einstürzende Neubauten in nekdaj tudi člana spremljevalcev Nicka Cavea The Bad Seeds, danes pa sodelavca zelo raznolikega spektra ustvarjalcev, zagotovo ni treba natančneje predstavljati. Njegov pretekli in sedanji sodelavec Teardo pa se je na glasbeno pot podal z industrial skupino Meathead, do danes pa kot multiinstrumentalist in zvočni oblikovalec ustvaril glasbo za več filmov in je tudi prejemnik nagrade, ki nosi ime po Enniu Morriconeju, prejel pa jo je za glasbo v filmu Il Divo. Teardo bo ta konec tedna že drugič letos koncertiral pri nas, saj je namreč že spomladi nastopil v Cankarjevem domu.  Naslov novega skupnega albuma tega nemško-italijanskega tandema Nerissimo je presežnik pridevnika nero, ki po italijansko pomeni črn, nerissimo pa je torej z eno besedo "najčrnejši". Vendar album ni kaka očitno mračnjaška stvaritev, kot bi nas lahko zlahka zavedel njegov naslov. V uvodnem in hkrati tudi naslovnem komadu Bargeld poje o svojem glasu oziroma o njegovi barvi - najbrž ne rabimo posebej izpostaviti, za katero barvo gre. Sicer pa poleg vokaliziranja v angleščini, italijanščini in nemščini Bargelda na pričujočem albumu slišimo še na večjem naboru instrumentov s tipkami, različnih kitarah, tolkalih, orglicah in raznih efektih. Teardo pa se poleg drsanja strun različnih kitar sprehaja še po tipkah prejkone obrobnih instrumentov, kot sta čelesta in harmonij, v roke pa prime tudi okarino. Dvojcu se tudi na tem albumu pridruži še nekaj glasbenikov na klasičnih instrumentih,