Airbeletrina, 19. april 2016 ― Vsem, ki smo v zadnjih letih obiskovali predavanja Matevža Kosa ali vsaj na hitro zavili v Malo Dramo, Maja Haderlap, avtorica romana Angel pozabe, nikakor ni tuja. Če je šlo pri romanu za sicer precej lirično ubesedovanje vpliva druge svetovne vojne na prebivalce avstrijske Koroške, med katere sodi tudi sama, se s svojo četrto pesniško zbirko z naslovom Dolgo prehajanje zabubi med verze in poskuša za trenutek odmisliti realnost, če že ne v celoti, pa vsaj njene bolj krute dimenzije. Zbirka je izvirno izšla v nemškem jeziku, za prevod pa je poskrbel Štefan Vevar, vendar lahko njeno poezijo brez pomislekov štejemo tudi za slovensko. V njenih pesmih se namreč, še bolj simbolno kot v romanu, izraža stanje med dvema jezikoma, narodoma, kulturama, nenehno zavedanje subjekta, da stoji na robu, na meji, če hočete.

Konteksti (Tomaž Bešter), 18. april 2016 ― Prav danes, ko se začenjajo Slovenski dnevi knjige, lahko zopet pišem o izjemnem branju, ki sem ga z veseljem bral v zadnjem tednu. Zgodba, ki je večplastna in pomaga razumeti svet. Zgodba, ki v sebi skriva svetove, v resnici čisto blizu nas, pa se jih vseeno ne moremo tako zlahka dotakniti, ker v njih vlada neko tenkočutje, do katerega se je treba še prebiti. To je zgodba, ki me je spomnila na tisto, kar je nekoč zapisal Freud v svojih Predavanjih za uvod v psihoanalizo, ko je pisal o fobijah otrok. O strahu pred temo in strahu pred samoto, o tem, kako se prva lahko obdrži celo življenje, obema pa je skupno pogrešanje ljubljene osebe. Pisal je, kako je nekega otroka, ki ga je bilo v temi strah, slišal klicati v sosednjo sobo: "Teta, pogovarjaj se vendar z menoj, strah me je." "Ampak kaj boš imel od tega? Saj me ne vidiš." Temu je sledil otrokov odgovor: "Če kdo govori je svetleje" (slovenski prevod na str. 382). Odkar sem prvič prebral ta del kultne Freudove pisarije, se mi je vtisnil v spomin in vedel sem, da bi bilo mogoče napisati mnogo širšo in globljo pripoved, ki bo v osnovi stavila na to temo. Sedaj, po kar nekaj letih, sem jo vendarle dočakal. In kako super je. Gre za roman Anthonya Doerrja, Vsa ta nevidna svetloba. Kot vse odlične knjige, ima tudi ta veliko število vhodnih vrat, veliko načinov branja in mnogo plasti, ki odkrivajo nove in nove poglede na to, kar je bilo in to kar je. A navkljub mnoštvu vsega se ni potrebno bati, da bi izgubili rdečo nit. Od branja ne boste pobegnili, posrkalo vas bo vase. Doerrjeva Vsa ta nevidna svetloba je knjiga, na katero se boste spomnili, ko vas bodo vprašali, zakaj radi berete. vir slike: bukla.si V osnovi gre za v zgodovino vpet roman, ki na prvi vtis želi predvsem osvetliti občutenje druge svetovne vojne. Gre torej za zgodovinski roman, ob katerem bi se - če imamo pred očmi zanimiva dela, ki so v zadnjem času prispela na naše police in so položena v podoben časovni okvir - lahko vprašali, kaj novega ima povedati.