Konteksti (Tomaž Bešter), 29. avgust 2019 ― vir slike: bukla.si Na makedonsko prozo nimam veliko spominov. Pred natanko šestimi leti sem tule popisoval izjemno bralno izkušnjo knjige Venka Andonovskega, Popek sveta. Kompleksno branje, v katerem je bralčeva vloga izjemno pomembna; branje o popku sveta kot davno zapisani skrivnosti, skrbno varovani, zapisani v pisavi, ki je ne more razvozlati povsem vsakdo. Ostane v spominu, velikokrat jo tudi priporočim. No, najbrž bo nekaj podobnega tudi z naslednjo. Luan Starova si kot »sinteza balkanskih kultur« z Andonovskim ne deli le geografskega sorodstva, na hrbtni strani knjige lahko preberemo, da gre za makedonskega pisatelja albanskih korenin, temveč tudi odlično zbirko Moderni klasiki. Prvi je bil objavljen pod zaporedno številko 72, drugi pod 108. Zbirka, ki ne neha presenečati in bogato nagrajuje vsakega, ki se prepusti izborom urednikov Cankarjeve založbe, da spoznava odlične avtorje, za katere bralec mojega amaterskega kova najbrž ne bi tako zlahka naletel. Za prevod je poskrbel Aleš Mustar. Zgodovinsko, biografsko in spominsko, dokumentarno spisana zgodba o otroštvu v sila zapletenem času; o zelo prijetnem, berljivem in navdušujočem, vendarle zelo analitično prikazani družbi; o odnosu državnega aparata do ljudstva, vplivu politik na vsakdanje življenje, osnovne življenjske potrebe in predvsem o pogledu na odraščanje, kjer se v otroških očeh išče vzornike, očete, figure, ki nekaj pomenijo, zglede. Knjiga o dveh takšnih zgledih in dveh očetih. Roman, ki v slikanje obdobja, ki je po drugi svetovni vojni z mnogimi napetostmi gradilo novo družbo, mestoma bizarno in satirično pripoved pelje tudi v mitske razsežnosti. Odlično kratko branje o odraščanju v času koz. In v teh kozah je marsikaj brezčasnega. »Koze, na trgu je na tisoče ljudi in koz!« Čas koz se začne s pogledom na trdnjavo Kale. Spoštljivo portretiranje neuničljive trdne točke življenja, ki omogoča jasen pogled in kot sidrišče zgodovine kljubuje spremembam. Ta pogled predstavi prvoosebn

ARS Izšlo je, 28. avgust 2019 ― Kadar se lahko umirajoči potolaži s svojimi uspehi, lahko mirno pričakuje smrt, kajti nihče, ki je dovršil opravljanje popolne kreposti, ni živel prekratek čas, razmišlja med drugim Ciceron. V slovenskem prevodu imamo kar nekaj prevedenih del rimskega politika in filozofa Marka Tulija Cicerona, pa vendar je izid njegovih Pogovorov v Tuskulu (v knjižni zbirki KUD Logos pri istoimenskem društvu) še kako dobrodošel. Ciceron je namreč to svoje delo napisal potem, ko je zaradi Cezarja zapustil politiko in ko je zaradi smrti hčerke Tulije najverjetneje intenzivno premišljeval o življenju, duši, smrti, bolečini. Več o delu bo povedala njegova prevajalka, avtorica spremne besede in izčrpnih opomb Polonca Zupančič v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Airbeletrina, 28. avgust 2019 ― Na koncu sem na Sarajevskem filmskem festivalu največ časa namenil tekmovalnemu izboru celovečernih igranih filmov. Najprej me je navdušil And Then We Danced, nato pa sem se naslednji dan po projekciji bolgarskega filma Rounds dokončno odločil, da se bo verjetno splačalo vsak dan zjutraj privleči do Sarajevskega nacionalnega gledališča in tam ob dveh zaporednih filmih s pogovori preživeti festivalske dopoldneve. Da bo za izbor vzhodnoevropskih in balkanskih filmov, ki se potegujejo za srce Sarajeva, vredno spustiti celo filme Pawla Pawlikovskega, ki mu je letos kot dobitniku nagrade za izjemne dosežke v filmski umetnosti posvečen poseben program Tribute to ter dobršen del projekcij iz drugih selekcij programa. And Then We Danced in Rounds sta sicer že takoj na začetku postavila zelo visoke standarde, ki jih kasnejši filmi pogosto niso več dosegli, a so bili kljub temu s svojimi zgodbami, liki, problemi, ki so jih obravnavali, in v nekaterih primerih izvirnim filmskim jezikom, izrazom mladih, nacionalno in spolno raznolikih filmskih ekip, vredni vse pozornosti. Le bosanskega filma Sin mi kljub vsem prizadevanjem na koncu ni uspelo pogledati.