Radio Študent, 30. september 2016 ― Northern Spy, 2016   <a data-cke-saved-href="http://bobbykappmatthewshipp.bandcamp.com/album/cactus" href="http://bobbykappmatthewshipp.bandcamp.com/album/cactus">Cactus by Bobby Kapp & Matthew Shipp</a> Dva Newyorčana, starostno generacijo narazen, na plošči Cactus zaigrata skorajda iz prve. Tisto, kar lahko takoj odvrnemo na ta podatek, je ugotovitev, da za oba muzičista to nikakor ne pomeni idealistične ode svobodi ali ujetosti v poveličani trenutek. Devet improvizacij, kolikor jih beleži pričujoči posnetek, je še kako določenih. Razlogov, da ta trditev v resnici ni prav nič paradoksna, je več. Seveda je en razlog prav gotovo dejstvo, da gre v banalnem smislu za najmanjšo možno formo improvizatorskega kolektiva, duo, v katerem si minimum strukturiranosti sporočata glasbenika "v realnem času". A če začnemo počasi, strukturiranost je minimalna v tem smislu, da gre predvsem za ploščo improvizacij, ki se torej ne zanašajo na vnaprej dan in poslušalcu zlahka dostopen ključ.  Duo Bobbyja Kappa na bobnih in Matthewa Shippa na klavirju je posledica sodelovanja obeh v nedavnem Kappovem kvartetu, zabeleženem v suiti Themes 4 Transmutation. Ta predstavlja enega redkih bobnarjevih projektov pod lastnim imenom, čeprav gre za uveljavljenega jazzovskega bobnarja in vokalista, ki ga je od šestdesetih let prejšnjega stoletja dalje zanašalo v različne smeri. Sodeloval je v zgodnjem kvartetu Gata Barberija, navaja se ga kot sodelavca Archieja Sheppa, med novejšimi zasedbami pa lahko omenimo bolj klasično oblikovan jazzovski trio Fine Wine. Matthew Shipp, na drugi strani, je zadnjih nekaj desetletij  v različnih zasedbah prisoten enako intenzivno. V splošnem bi ga lahko prepoznali med dvema skrajnostma. Tako je vse od zasedbe Davida S. Warea in v kasnejših, multižanrskih in pogosto tudi plesno usmerjenih projektih nastopal kot izrazito ekspresiven in čustven igralec, ki pa kot tak nikoli ni prišel v nasp

Radio Študent, 30. september 2016 ― Unitied Dairies, 2016   Andrew Liles najbrž ni ime, ki bi ga vsakdo intuitivno prepoznal in v zvezi z njim vzpostavil asociacije, zato mu namenimo kratko uvodno predstavitev. Gre za plodovitega ustvarjalca, ki je dejaven že od sredine osemdesetih, spoznali pa smo ga predvsem kot občasnega člana zasedb Nurse With Wound in Current 93. Med Lilesovimi sodelavci se tako najdejo denimo David Tibet, Damo Suzuki, Tony Wakeford, Cosey Fanni Tutti, Sutekh Hexen in seveda nihče drug kot gospod Nurse With Wound: Steven Stapleton, ki je pričujočo ploščo tudi izdal pri svoji založbi United Dairies. Skratka, Liles se giblje nekje po cvetoberu uveljavljenih glasbenih odfukancev. Njegov obširni in raznoliki output tokrat dopolnjuje še ena izdaja z izrazito konceptno noto. The Power Elite je zelo jasna že z naslovom, čeprav zvočna in konceptualna plat albuma nista nujno tesno povezani že na prvi posluh. Vodilo tega albuma zelo nedvoumno predstavlja ideja nebogljenega človeštva, ki vdano caplja po svojih bednih zemeljskih opravkih v mrakobnosti prevlade ekonomskih, vojaških in političnih elit. To se na prvo žogo sliši kot že precej izpeta lakonična fraza, ki je sicer zaskrbljujoča, a redko koga še zares premakne do mere, ko bi se opisovanemu stanju zares upiral. In tudi na pričujočem albumu take ambicije niso v ospredju. Opisano tematsko zasnovo avtor na The Power Elite sicer angažirano zaobjame z izrazitim modernističnim skladateljskim pristopom, rezultat katerega je nekaj, čemur bi na podlagi zvočnih lastnosti lahko rekli orkestrska glasba. A v tem smislu ne gre za orkester, ki bi po svoji klasični funkciji skrbel za že dovršeno končno izvedbo, ki obljublja zadovoljstvo in vzhičenje ob poslušanju, pač pa se zdi, da gre za orkester, ki se še uglašuje in preizkuša inštrumente ter zvočnosti, ki se ob tem porajajo. Tako gre za neizogibno nelagodno stvaritev, ki navdaja zlasti z nemirom in tesnobo. Zvočna slika je vse prej kot siromašna, a ne ponuja nobenega zanesljiveg